ISSN-1855-6175

Uvodne predstavitve/Introductory presentations

Apart from typical ethical questions related to the academia also is the issue of a broader contribution of the scientists to the community should be addressed. There have been quite a vivid discussion related to the academia's contribution to the economy. At this round table, however, let us talk about personal ethics and contribution of the academics to the society.

Prof. dr. Rasto Ovin, dekan DOBA Fakultete

Že nekaj desetletij lahko govorimo o tem, da razvoj tehnologij presega mentalne sposobnosti povprečnega človeka za njihovo obvladovanje. Ob tem, da se državljani Slovenije v splošnem smislu le stežka prilagajamo hitrim tehnološkim spremembam, pa iz naše sredine izhajajo številni mednarodno priznani znanstveniki, ki ta napredek tehnologije tudi soustvarjajo. Seveda njihovo znanje preko tehnoloških a tudi netehnoloških inovacij preko uporabe v gospodarskih centrih moči slej ko prej in v neki obliki pridejo tudi k nam. Glede na to, kako velika je družbena investicija v njihovo znanje in v pogoje dela, zaradi katerih so se lahko uveljavili v stroki in na nek način tudi v družbi, je treba biti kritičen do tega, koliko izobraženci in strokovnjaki ne glede na raven, na kateri smo se uveljavljali, vračamo lastni skupnosti.

DOBA Fakulteta si prizadeva biti ena najbolj inovativnih visokošolskih institucij na področju prenosa znanja v Sloveniji. To znanje mora biti relevantno na trgu dela, saj morajo naši študentje plačevati za študij. Na ta način smo sistemsko prisiljeni nenehno posodabljati naše programe in študijske vsebine ter okolju ponuditi relevantne kompetence naših diplomantov. Seveda pa je prispevanje znanja družbi preko izobraževanja le del aktivnosti visokošolskih zavodov in njihovih učiteljev. Drugi temeljni del dejavnosti visokošolskih učiteljev je raziskovanje in sprožanje novo ustvarjenega znanja na poljuden način v skupnost. Poslanstvo te okrogle mize je iskati odgovore na vprašanja tega individualnega prenosa znanja v skupnost.

Iz moje stroke se seveda ne morem spustiti v razpravo o etičnih primanjkljajih z raznih stopenj vzgoje in izobraževanja, zaradi katerih v Sloveniji ne moremo biti zadovoljni s prelivanjem znanja od najbolj uveljavljenih znanstvenikov v družbo. Gotovo pa bomo med komentatorji družbene realnosti s stališča stroke našli kolege, ki niso introvertirani, ki so jih v odprtem duhu vzgajali starši in ki so imeli v času študija ustrezne mentorje, ki so jim pokazali pot - najprej s svojim zgledom. Vendar pa tudi to ni dovolj – za sodelovanje pri oblikovanju javnega mnenja je pomembno vsaj še dobro poznavanje jezika ter pisanja ter biti vztrajen. Za razliko od znanstvenih razprav, ki ostanejo zabeležene v bibliografiji in je njihovo širjenje preprečeno z avtorjevo izjavo reviji oz. založbi, je treba ključne ugotovitve pri sporočilih javnosti nenehno ponavljati. Za razliko od zainteresirane strokovne javnosti, ki s podobnih stališč informacije predeluje več časa, na procesiranje iste informacije pri širši populaciji močneje vplivajo tekoči dogodki, raven dohodka in splošna klima, ki jo ustvarjajo mediji. Zaradi tega bo zavedanje o ugotovitvah znanosti in stroke sprejeto v širši javnosti šele takrat, ko bo prestalo presojanja ljudi v različnih družbenih trenutkih. Zaradi tega pa je treba glavne ugotovitve enostavno ponavljati – seveda zmeraj v dovolj aktualnem kontekstu, saj sicer zgrešijo bralca oziroma zanj enostavno niso zanimive.

O »zanimivosti« informacij, ki temeljijo na znanstvenih raziskavah seveda ne odločamo avtorji raziskav. Na strani medijev ne moremo pričakovati »objektivne« strokovne presoje, o čemer bi bilo treba več obveščati bralce. Prvič so mediji gospodarske družbe in jim je na koncu že zaradi prodajanja oglasnega prostora pomembno, da bo posredovana informacija vzbudila dovolj veliko zanimanje. Nadalje velja upoštevati zahteve po produktivnosti, ki jih pozna seveda tudi novinarski poklic. Tako bodo k stališčem in komentarjem pogosteje vabili sogovornike, ki bodo pripravljeni tekoče odgovarjati na njihova vprašanja in tudi sicer kazali večje razumevanje za vsakdan v poklicu novinarja (kratki roki itd.). Tu pa je tudi ne zmeraj prisotna politična neodvisnost urednikov ter tako tudi inženiring pri dajanju prednosti določenim novicam in avtorjem.

Kljub vsemu navedenemu in še drugim podobnim razlogom pa je izkušenim novinarjem po drugi strani moč pripisati visoka merila pri presojanju, katere informacije potrebuje skupnost, da bi rasla v želeni smeri. In ravno takšni predstavniki novinarske stroke dejansko zavezujejo znanstvenike in strokovnjake, da opravljamo svoje poslanstvo tudi kot razpečevalci novega in relevantnega znanja v skupnosti na poljuden način.


Dušan Merc, prof., ravnatelj Osnovne šole Prule, Ljubljana

Elementary schools in Slovenija are highly overregulated and are focusing on servicing all possible needs of pupils (their parents). On the other side, the system is incapable to provide the society with young people, who will be in position to acquaint better living basing on their own performance.

Glede na naslov okrogle mize, na katero sem povabljen, za povabilo pa se iskreno zahvaljujem, bom podal oziroma povedal nekaj splošnih, občih ugotovitev o osnovni šoli danes – posebej zato, ker je za ogromno večino, če ne za vse nas osnovna šola že tako daleč, da bi je danes ne prepoznali več, če bi se vrnili vanjo.

Pomembno vprašanje, ki se glede na današnjo okroglo mizo zastavlja, je, kakšni učenci prehajajo iz osnovne šole v srednjo in potem na fakultete. Vnaprej moram povedati, da osnovna šola ni selekcijska šola in da jo v principu naredijo vsi prebivalci Republike Slovenije. Naprej je treba povedati, da mednarodne deklaracije, ki veljajo tudi za RS, prepovedujejo kakršnokoli selekcijo za osnovne in srednje šole, da pa za fakultete te deklaracije niso veljavne. Zaradi tega je treba vedeti, da je v splošnem interesu RS in v interesu državljanov RS, da vsi končajo osnovno in tudi ustrezno srednjo šolo, ki pa seveda ni več obvezna. Poleg tega je treba vedeti, da se je paradigma osnovne šole precej spremenila, da poznamo zasebne osnovne šole in šolanje na domu … kar je oboje statistično sicer nepomembne, se pa pojavlja in lahko dobi večje in pomembnejše mesto, kot ga ima do sedaj. Povedati moram tudi, da sem kot ravnatelj osnovne šole in pedagog absolutno na strani javne osnovne šole in javnega srednjega izobraževanja. Vsako nadaljevanje pa je seveda povsem odprto, kar dokazuje tudi ustanova, v kateri smo sedaj

Osnovna šola na Slovenskem je največji družbeni sistem. Njen pomen je na mnogih področjih neprecenljiv. Mirno lahko rečemo, da je objekt poželenja sleherne stranke, ker z domnevnim obvladovanjem tega področja, šolstva v celoti, obvladuje posredno največje število aktivnih volivcev, obenem pa v očeh politikov zavzema neko ne dovolj jasno in nedefinirano predstavo, da je šola in šolstvo nekaj, kar definira tudi bodočnost.

Če natančno pogledamo, katera politična linija je skoraj brez izjeme na Slovenskem imela pokroviteljstvo nad ministrstvom za šolstvo, je v vseh vladah to, pa če so bile količkaj mešane, imela leva politična opcija. Z enega stališča, pa predvsem iz tega, je bilo to pozitivno: zavzemala se je za javno šolstvo in za šolstvo, ki je ločeno od države in tudi od cerkve. V ozadju je vedno premisa, da je šola reprodukcijski sistem družbenih vrednot in da je zato v njej potrebno ohraniti svoj politični in svetovno nazorski vpliv. Mirno lahko rečemo, da je to res in da obenem to ni res. Če bi namreč bilo tako, potem bi nihče nikoli ne mogel izstopiti iz prevladujoče ali vladajoče družbene sheme, bila bi nespremenljiva in vedno enaka. Vendar vemo, da to ni res.

Vendar na to samo opozarjam, za tisto, kar nas v osnovi zanima, je politično opredeljevanje položaja šolstva skoraj nepomembno. Zanima nas, kakšna je šola in kakšen je njen stik z realnostjo, z spoznavnimi in produkcijskimi procesi, kako se umešča v družbi in kako deluje na posameznika. Govoril bom o osnovni šoli, ki je v osnovi topla greda, največji del sistema, v nekaterih segmentih najpomembnejši in tudi izjemno učinkovit. Osnovna šola je vsemu samo nastavek, nekakšna kal, sadika, ki je definirana na več področjih.

Najprej moramo vedeti, da primarna socializacija za slehernega posameznika poteka, se dogaja, se izvrši v njegovi primarni družini in da šola niti celoten sistem na to nimata posebnega vpliva – človek je v osnovi definiran od doma – ne samo njegov vrednostni sistem, definiran je kot čustveno bitje, kot bitje z odnosom do drugih ljudi. Šele potem pride šola in družbeni sistemi, ki vplivajo na posameznika. Kakšna je slovenska osnovna šola danes s stališča, ki ga kot vprašanje zastavlja današnja okrogla miza?

Šola je postala sistem, ki se neprestano spreminja, ki ni več nikakršna konstanta. Razlogov za to je veliko – ali je to dobro ali ne, pa je zopet posebno vprašanje. Torej: osnovna šola na Slovenskem je podvržena davni krilatici o evoluciji, o stalnih spremembah. Razlogov za to je nekaj, nekateri so trivialni, povsem celo neumni, smešni, nekateri pa temeljni, takšni, ki se jim ne morem izogniti.

Najprej nekaj bizarnih razlogov, zakaj spreminjamo osnovno šolstvo vsako leto in kakšne so te spremembe. Če sem nekoliko površen – hitrejše kot so spremembe, bolj temeljno so zgrešene. Vedno več jih je in vedno bolj napovedujejo, da se bo dovršil z osnovno šolo na Slovenskem Heglov rek o dialektičnem bistvu sveta, da se vsaka stvar razvije do svojega nasprotja potem pa propade. Ker pa osnovna šola ne more propasti, ker bi potem prebivalci neke države, ki še niso zreli za biološko reprodukcijo in niso zmožni za materialno reprodukcijo, so še nekoliko nezaposljivi, osnovna šola ostaja.

Proces se ni začel s koncem druge svetovne vojne, kot si morda lahko kdo misli, začel se je z reformo leta 1959, ko so ukinili osemletno gimnazijo in naredili splošno osnovno šolo, in se nadaljuje z tempom prostega pada do danes. Druga delna reforma se je zgodila z uvedbo usmerjenega izobraževanja, ki ga še vsi pomnimo, zadnja pa seveda z uvedbo devetletke. Ker takšnih kolosalnih grehov za enkrat še nihče ni zmožen prebaviti, se sedaj vse skupaj spreminja v detajlih, v podrobnostih, ki pa so še bolj usodne. Spreminjajo sistem, ki bi mogoče lahko bil koherenten, pa je vedno bolj konfuzen in zato zelo učinkovit v svoji neučinkovitosti.

Zagotovo so reformatorji osnovno šolskega in celotnega sistema že produkt prejšnjih reform in seveda ne vidijo, kaj počnejo, ker so pač zavedeni v celoti. Vsekakor lahko za preobrazbo osemletke v devetletko to potrdimo, saj so devetletko reformirali na vzorcu reforme srednjega šolstva v usmerjeno izobraževanje reformirali na isti podlagi, po istem vzorcu. In seveda naredili nekaj neuporabnega.

Nekaj podrobnosti, ki vas bodo zagotovo presenetile, ker je osnovna šola za mnoge pač zelo oddaljena. Če česa ne boste razumeli, se prosim lahko pozneje obrnete name – poskusil vam bom razložiti v razumnem času in na razumljiv način.
Torej najprej o šoli, katere žrtve so otroci:
- V sedanji osnovni šoli imamo več kot 120 izbirnih predmetov (kar zadovoljuje politične puhlice o izbirnosti). Ti izbirni predmeti imajo pogosto zelo bizarne nazive, so pa v 99% brez metodoloških in pedagoških temeljev, so mašila za zaposlenost zaposlenih;
- Izbirni predmeti so na urnikih tako redko in v takšnih časovnih razmikih, da nihče več ne ve, kaj se je bilo treba naučiti in kaj se je obravnavalo;
- V šoli že od tretjega razreda naprej določamo perspektivne in uveljavljene športnike in umetnike, določamo jih na podlagi zahtev staršev, izdajamo o tem odločbe, otrokom omogočamo kampanjsko učenje, sklicevanje na statuse, ko bi morali znati snov, staršem omogočamo ponos in lažno upanje, da bodo njihovi otroci svetovno znani športniki in umetniki … v šoli so zelo priljubljeni ti statusi, kajti, status ni samo status zaradi nečesa, je status sam po sebi; status športnika in umetnika dodeljujemo zelo bizarnim umskim in telesnim aktivnostim, ki si jih lahko izmislijo starši (razne mažoretke, čarovniki itd.);
- V šoli »urbi et orbi« na poseben, od nekod privlečen in na poseben način pretvorjen, predelan in seveda neučinkovit način določamo potencialno nadarjene in nadarjene na naslednjih področjih: intelektualnem, umetniškem, literarnem, likovnem in tudi voditeljskem področju – o tem sprejemamo sklepe na konferencah in o tem obveščamo starše, otroke pa označujemo – kakšne posebne resnice o tem pa seveda ne razumemo – vsi bi imeli tudi ta status;
- Na osnovnih šolah imamo, seli pa se že na fakultete, otroke s posebnimi potrebami – te potrebe so poseben problem – to je zelo kompleksen sistem, ki resno posega v osebnostno strukturo posameznika, v njegovo samopercepcijo in v njegovo percepcijo sveta okoli njega: ni potrebno posebej poudarjati, da na njegovo lastno škodo; tematika je prezapletena v svojem vsebinskem, metodološkem in družbenem kontekstu, zato nanjo le opozarjam;
- Vsaka šola na Slovenskem naredi vsako leto tudi svoj vzgojni načrt (!) kar je domislica recimo ene od redkih desnih vlad, kakor da bi vsaj osnovna šola ne temeljila na temeljnih premisah demokracije in kulturnih ter civilizacijskih norm, ki veljajo vsaj od francoske revolucije, in za katere se je, kot vidimo, vedno znova treba bojevati, kakor da bi ne bila osnova razsvetljenstvo … ampak o tem seveda kdaj drugič

Vse to in še marsikaj je v imenu posebnih parcialnih idej menjujočih se ministrov in ministric šoli dodano kar tako, ker je pač treba v mandatu nekaj narediti, nekaj spremeniti, pustiti svojo polžjo sled, biti pomemben itd. V resnici gre za slabo pripravljene, umetne, vsiljene, strokovno sporne elemente, ki šolo in otroke obremenjujejo, jo delajo neučinkovito … zaposlitveno pa zanimivo, politično zagotavlja kar nekaj glasov itd.

Na upravno pravnem področju je šola evalvirala iz samoupravne politično definirane skupnosti, z lastnostmi tovarne in podjetja v nekaj enakega v sedanjosti: šola kot proračunski porabnik vsebuje vse elemente države in podjetja obenem: še vedno je tudi del samoupravne politične strukture, saj recimo za imenovanja ravnatelja ohranja povsem enak vzorec (vsi morajo nekaj povedati in hočejo imeti vpliv), še vedno se na občinskih ravneh vanjo preko svetov zavodov vtikajo lokalni veljaki, še vedno o njej odločajo tako imenovani uporabniki. In mogoče je prav tako. In še vedno je del podjetje, ki sprejema svoje bilance, dela finančne načrte, jih v skladu z vsakokratno finančno pametjo spreminja, lahko tudi dvakrat ali trikrat na leto, sprejema kadrovske načrte, čeprav je strogo centralizirano vodena in ima definirane vse pogoje za zaposlovanje, vsa merila in normative itd.

Vsekakor je sodobna osnovna šola hibrid, ki mora preživeti vsakokratno politično oblast, ki se v temelju ne razlikuje od neke davne politične oblasti.

In samo še za konec: učni načrti, kurikulum, ki bi ga moral spreminjati na kakšnih petnajst let na podlagi temeljnih analiz in raziskav v šoli sami, se neprestano spreminja kar tako, na pamet in na počez – pride nova ministrica (s temi kadri imamo res veliko sreče že od osamosvojitve naprej – so pa produkt samoupravno definirane osnovne in srednje šole in fakultet), ki določa nekaj, kar pač misli, da je dobro, ker ona tako misli.

In za zaključek: kakšni so učenci, ki prihajajo iz osnovnih šol in se vpisujejo po vertikali v svojem mladostnem obdobju v nadaljnje šolske programe?

Zaenkrat lahko z gotovostjo rečem, da so selekcijsko slabo presejani, da imajo pogosto napačno mnenje o sebi (pa ne kot mladi ljudje ali najstniki, pač pa je to vloženo skozi šolski sistem v njihovo samopodobo …), da imajo v osnovni šoli neskončno veliko stranskih rokavov in zatrepov, kjer se niti osebnostno ne okrepijo, kjer dobivajo o družbi napačne informacije (skupaj s starši), da je pedagoška stroka bistveno manj samostojna, kot je bila pred osamosvojitvijo, da je žrtev političnih kalkulacij in strokovne nesposobnosti odločujočih in da je žrtev napačnih pričakovanj staršev in celotne družbe. Vsekakor apeliram na vse univerze, ki delujejo v RS, da ohranijo svoj status samostojnih izobraževalnih institucij glede na državo in glede na ostale pritiske, ki z znanostjo, uporabno ali teoretično nimajo nobene zveze. Osnovna in srednja šola sta kot sistem že popustila, posledice pa rastejo s starostjo in številom učencev, ki postajajo žrtve strokovne nesamostojnosti.


Prof. dr. Željko Knez, Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo, Univerza v Mariboru

Education and research have to be closely connected at the university. With the later there are two main criteria: they must be international and they have to lead to new products.

Hvala lepa gospa direktorica za prijazne besede, spoštovani avditorij, hvala lepa dekanu, kolegu Rastu za povabilo.

Moj moto, kot prorektorja v dveh mandatih, dekana, nato eno leto kot v.d. rektorja in potem spet kot prorektorja Univerze v Mariboru je bil, da bi morale biti fakultete in univerze institucije s kakovostnimi študijskimi programi, ki bodo podprti s fundamentalnimi, aplikativnimi in razvojnimi raziskavami. Edino tako bomo lahko pripravili diplomante na izzive 21. stoletja, zaposlenim pa nudili varen osebnostni razvoj ter hkrati zagotavljali možnosti za trajni ustvarjalni nemir. Univerze in visokošolski zavodi ter fakultete morajo zato spodbujati kakovostno raziskovalno delo študentov in pa seveda profesorjev na področju tako temeljnih kot aplikativnih in razvojnih raziskav.

Pri tem izhajam iz prepričanja, da je potrebno izobraževanje na najvišji ravni neločljivo povezati z raziskavami, saj le dopolnjevanje znanstveno-raziskovalne in pedagoške dejavnosti zagotavlja potrebno vzdušje in pogoj za uspešno delo in uveljavljanje profesorjev in študentov tako v slovenskem kot mednarodnem univerzitetnem prostoru. Visokošolski zavodi morajo postati prepoznavni po razvijanju novih idej, po izobraževanju, po raziskovanju in po kulturi intelektualne radovednosti in inovativnosti. Visokošolski zavodi morajo za svoji osnovni dejavnosti, torej za izobraževanje in za raziskovalno delo zagotoviti učiteljem in sodelavcem optimalne raziskovalne pogoje. Študentom morajo ponuditi konkurenčne do- in podiplomske študijske programe podprte z raziskovalnim delom. Le tako bo lahko industrija dobila tista znanja, ki si jo potrebna za prodor na svetovne trge. Moj moto je bil, da s starimi žemljami ne bomo prišli daleč. Samo nova in sveža znanja, aplikativna znanja in študijski programi temelječi na fundamentalnih raziskavah omogočajo prodor na svetovni trg.

Izhajam iz prepričanja, da je v slovenski družbi, ki naj bi temeljila na znanju in njegovem prenosu v gospodarstvo, to lahko osnovno gibalo razvoja, ki zagotavlja konkurenčnost in gospodarsko uspešnost na globalnih trgih.
 
Izkušnje so, da gospodarske družbe, ki mnogo vlagajo v razvoj, v fundamentalne in aplikativne raziskave in ki so povezane z visokošolskih institucijami, nimajo težav na svetovnem trgu, Tisti, ki pa to priložnost izpuščajo, se znova in znova srečujejo s presenečenji in si belijo glavo s tem, zakaj ne morejo naprej. Prepričan sem, da se morajo univerza in fakultete še bolj aktivno povezati z domačim in mednarodnim trgom, ponuditi svoje znanje. V mislim imam večji transfer znanja ter uporabne nove znanstvene in strokovne dosežke naših visokošolskih učiteljev, sodelavcev in študentov. Slovenske univerze in njihovi visokošolski zavodi se morajo pridružiti tistim uglednim in naprednim univerzam, ki si prizadevajo za nastanek evropskega intelektualnega prostora. S tem bo naše visoko šolstvo pomembno okrepilo slovensko nacionalno identiteto ter zagotovilo konkurenčnost slovenskih izobražencev na skupnem evropskem trgu dela. Čeprav mi sicer govorimo o zaščiti jezika, nam vsi zakoni za zaščito nacionalne identitete ne bodo koristili, če ne bomo gospodarsko močni in ne bomo imeli intelektualcev, ki bodo delovali v evropskem intelektualnem prostoru.

Torej prizadevati si moramo, da zagotovimo najboljše možne pogoje za akademsko raziskovalno delo, za mobilnost profesorjev in študentov in se hkrati aktivno vključevati v meduniverzitetna sodelovanja na državni, regionalni in evropski ravni. Pri tem bodo osnova in gibalo razvoja vsakega visokošolskega zavoda akreditirani mednarodno primerljivi študijski programi, vsebinsko usklajeni z najnovejšimi strokovnimi znanstvenimi spoznanji, prilagojeni zahtevam industrije po ravni znanj in zaposlitvenih možnostih tako na regionalni kot na nacionalni ravni.
 
Po eni strani drži, Rasto kar si ti povedal, da ni dovolj denarja za raziskave itd. Naj dam primer, ko je ARRS v zadnjem razpisu podelila 11 milijonov evrov za veliko število projektov, ki so s tem dobili zelo malo. Vseeno pa menim, da se znotraj Slovenije preveč ukvarjamo z notranjimi problemi in pozabljamo na to, da je treba delovati pravzaprav na globalnem trgu. V duhu podatkov, ki jih je povedala gospa direktorica, se seveda vidi, da je DOBA prevelika za Maribor. Zato mora delovati v širšem slovenskem kot tudi v evropskem prostoru. Iskreno vam čestitam in želim še mnogo uspehov naprej. Hvala lepa.


Prof. mag. Peter Gabrijelčič, dekan, Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani

I am challenging the perception that we, the scientists have to be useful for a society in a direct way. Science looks for the way in an unknown world. So we will never know, what will be the outcome of our research. In thos respect we should beware wide spread bureucratization with the financing of the research.

Vsi lepo pozdravljeni, ter hvala za povabilo.
 
Kot dekan fakultete za arhitekturo  se večkrat sprašujem, na kakšen način lahko dosežemo še večjo učinkovitost in družbeno koristnost slovenskega akademskega okolja. Koristnost tako za nas same, kot za človeštvo, ki mu pripadamo. Na slovenskih univerzah smo pogosto soočeni z razpravami o smiselnosti povezovanja visokega šolstva z  gospodarstvom. Na eni strani so zagovorniki  avtonomne, akademsko vase zaprte univerze, na drugi pragmatiki, ki vidijo univerzo organizirano kot veliko tržno usmerjeno podjetje. Resnica je nekje v sredi. Vsi vemo, da na fakultetah potrebujemo bazične raziskave, a hkrati so nujne in koristne tudi aplikativne,  ciljne raziskave, ki jih potrebuje gospodarstvo. Zato je potrebno sodelovanje med obema poloma družbenega ustvarjanja. Ob tem se sprašujem o pogojih, ki so potrebni za takšno sodelovanje. O tem, v čem smo si akademiki in gospodarstveniki podobni in v čem različni v svojih ciljih in interesih. Pravimo, da je za akademsko sfero pomembna ustvarjalna radovednost, intelektualna strast, veselje do ustvarjanja novega znanja in nesebična delitev tega znanja. Povedano v podobnem jeziku gre v tudi v gospodarstvu za veselje do ustvarjanja novega produkta. Spomnim se obiska nizozemskih kolegov v Sloveniji, takoj po osamosvojitvi, ko so nas opozorili, da podjetnost ni le  ustvarjanje profita, temveč predvsem veselje do ustvarjanja novih produktov, še posebej takšnih, ki so koristni za celotno družbeno skupnost.

Če velja tudi za gospodarstvenike strast in veselje do ustvarjanja novega, pa nosijo ob tem tudi veliko odgovornost za trženje svojih produktov. Zaradi preživetja in rasti podjetja! Vendar ne za vsako ceno, temveč družbeno odgovorno. Če bi iskali v nekaterih razvitih državah razloge za močne povezave med akademsko sfero in gospodarstvom, bi morali začeti pri etiki. Akademska etika gradi na  Humboldtovem načelu neposredne in nesebične delitve znanja, v trenutku, ko je to ustvarjeno. Na drugi strani je gospodarstvo, ki mora tržiti svoje produkte v tržno konkurenčnem okolju, zaradi česar ni pripravljeno in tudi ne more vsega novega znanja narediti takoj dostopnega. V gospodarstvu se morajo naložbe v raziskave povrniti in oplemenititi, saj morajo podjetja zagotoviti ekonomsko varnost svojim vlagateljem in zaposlenim. Zato je gospodarska etika različna od akademske, saj ščiti lastno znanje, kot tudi znanje ustvarjeno v sodelovanju z univerzami, ker ji to zagotavlja konkurenčno prednost na trgu. Nerazrešeno nasprotje med obema etikama je torej temeljni vzrok za majhen obseg sodelovanja med univerzami in gospodarstvom- Vendar je takšno sodelovanje za obe strani zelo koristno. V medsebojnem sodelovanju se aktivira skrito znanje, ki je akumulirano v institucijah ali posameznikih. Prav s pomočjo aktiviranega skritega znanja so mogoči največji konkurenčni premiki v gospodarstvu. Akademska sfera tudi ne bo imela nikoli dovolj denarja, da bi sama financirala vse raziskave, tako kot tudi ne država. Poleg tega akademska sfera nima kadra, ki bi lahko razvijal aplikativne projekte do njihove materialne uresničitve na trgu. Za uspešno sodelovanje je potreben kompromis med obema etikama. O tem sva se pred okroglo mizo pogovarjala z mag. Pivcem; o tem, kdaj in zakaj bi kot akademik privolil, da se zaradi  tržnega interesa zunanjega partnerja zadrži objava znanstvenih rezultatov za leto ali dve. Tukaj je, kot je rekel, nad nami le še Bog, saj moraš sam ugotoviti sorazmernost koristi in škode. Dve leti ne bi smeli biti velik problem za zadržano znanje, če se kasneje obeta od tega znanja velika družbena (in hkrati akademska) korist.

Obe sferi, akademsko in gospodarsko, združuje veselje do ustvarjanja, strast in radovednost. Če hočemo, da to živi, da ni le deklarirano stališče, moramo prebiti birokratski obroč. Začne se že v osnovni šoli. Ne vem, če je še zmeraj takšna, kot je bila v mojih časih, ko so nas tiste, ki smo imeli kar naprej neke ideje, anestezirali, da smo se pomirili? Takšen anesteziran človek pride na fakulteto, kjer spi z odprtimi očmi. Težko nam je znova obuditi njegovo radovednost in ustvarjalnost. Mu pojasniti, da bo nekoč nagrajevan  za ideje in sanjarjenja, za katere je bil v osnovni šoli celo kaznovan. Meni, ki sem bil problematičen otrok te vrste, je uspelo zadržati otroško radovednost do današnjih dni. Zato razumem, da potrebujeta obe sferi in še posebej akademska,  neke vrste osvobojeno ozemlje. Zgrozim se, ko vidim kako deluje evropska raziskovalna politika – srečaš se enim od številnih evropskih razpisov, z natančno opredeljenimi cilji in natančnim časovnim razporedom raziskovanja. V  dogovorjenem času bom izumil to in to, jutri bom izumil to in ono. Vodil ali sodeloval sem pri več evropskih projektih pri katerih smo porabili večino časa za birokratska opravila v zvezi s pravilno porabo sredstev. Takšno delo je povsem v nasprotju z načinom razmišljanja in dela kreativnega raziskovalca. Celo ovira ga in blokira njegov miselni proces.  Raziskovalca, ki je v strastnem procesu odkrivanja novega, pri tem ne smemo prekinjati, ker pomeni to konec lateralnega, podzavestnega iskanja navdiha za nove rešitve. Ta občutek strasti za ustvarjanje morajo otroci dobiti najkasneje v osnovni šoli, kar je dobra popotnica tako za kariero v akademski kot tudi v podjetniški sferi. Tudi podjetnik mora imeti kreativno sposobnost, da odkrije, v na prvi pogled brezkoristnih rezultatih bazičnih raziskav, priložnost za lastne aplikativne projekte. Zato svetujem vsem, ki se ukvarjate s kreativnostjo, da kupite knjigo Nuccia Ordina »Koristnost nekoristnega«. Avtor govori o temeljnih, na videz nekoristnih raziskavah, ki so bile osnova vsemu, kar danes uporabljamo v vsakodnevnem življenju. Radio, televizija, zdravila itd. Pri tem je značilno, da so bili prvi koraki temeljnih raziskav na videz nekoristni in so na njihovo praktično vrednost opozorili strokovnjaki izven akademskega okolja.  Govorimo torej o razvejani  strukturi različnih ravni, katere člane združuje veselje, strast, radovednost itd. In še enkrat:  vse se začne najkasneje v osnovni šoli.
 

Prof. dr. Boris Cizelj, DOBA Fakulteta in Slovensko inovacijsko stičišče, Ljubljana

The existing system of teachers' promotion at the universities is completely wrong. Especially young people strive for international formal recognition while at the same time they do not understand what is really going on in the home economy and society.

Gospa direktorica, gospod dekan, ostali kolegice in kolegi. Ko sem pripravljal beležke za današnji prispevek, se mi je sicer odprlo veliko število tem, a želim govoriti le o nekaterih od teh. Rad bi se navezal na predhodne prispevke, ko kolegi govorite o tem, zakaj je skozi zgodovino zlasti pa v modernem obdobju odnos znanost - družba tako ključen in enako tudi ves sistem vzgoje in izobraževanja. Verjetno sem malo tudi deformiran tudi zato, ker je bila moja mama učiteljica, dedek pa nadučitelj: a menim, da je to najzahtevnejši poklic. Danes, ko je treba pripravljati mlade za prihodnost, ki je seveda še sami ne poznamo in se bo v dveh, treh, petih letih spremenilo veliko tega, v kar danes trdno verjamemo, pa je to še mnogo težje. Žal se večina družb tega ne zaveda, ne priznava in tega poklica ter celotne dejavnosti ne ceni dovolj. Zaradi tega se seveda žal dostikrat dogaja, da namesto da bi šli v ta poklic ljudje, ki so najboljši, najambicioznejši, se zgodi ravno obratno. In potem ti ljudje povzročijo, da mladi zabredejo. Naj povem primer, o katerem sem slišal pred kratkim: učenec je pri matematični nalogi prišel do pravega rezultata, ampak ne po tisti poti, kot je učil učitelj in je dobil negativno oceno. To je zločin, ta učitelj ni sposoben učiti. Če se vrnem v akademsko sfero – tukaj vidim dva enakopravna kraka: raziskovalnega in pedagoškega. Njuna interakcija je izjemno pomembna in se pojavi vprašanje, kakšne pogoje bi morali vzpostaviti, da bi postali bolj inovativna na znanju zasnovana ekonomija in družba. Tukaj ne morem mimo problema, ki je po mojem ključen in to je fragmentacija. Noben problem ne bi smel biti, da smo majhna država. Napačno pa je, če se obnašamo, kot da ne bi bili majhni in skušamo delati in imeti vse tisto, kar imajo veliki, pa čeprav zato nimamo objektivnih pogojev. Imamo sicer nekaj šampionov, kot je na primer Akrapović, katerega izpušne cevi ceni ves svet. Pipistrel naredi super lahko letalo, ki je šlo v nos celo gigantu Airbusu. Seveda pa ne moremo biti najboljši na svetu na vseh področjih od super lahkih letal do težke artilerije. Menim, da je tukaj izziv za akademsko sfero, kako postati bolj selektivni, kajti sredstva, ki jih imamo za raziskave in razvoj, so omejena. Samo približno pol odstotka BDP gre zdaj iz javnih sredstev za raziskave. Če prištejemo še tisto, kar daje zasebni sektor, prvenstveno gospodarstvo pridemo na 2,6%, s čemer smo daleč nad evropskim povprečjem. Problem je,  kako učinkovito se ta vlaganja izkoriščajo in tukaj mislim, da padamo na izpitu. In zato smo odgovorni vsi, predvsem pa sama sfera, kakor tudi vlada, ki postavlja pogoje, oblikuje sistem, kriterije in pravila.
Pri nas gre predvsem za dvoje:  odsotnost strategije in fragmentacijo ter za problem lobijev, ki izvajajo pritisk in vsiljujejo pravila igre, ki nas ne peljejo naprej, ampak nazaj. Tu pa je še neupravičena politična korektnost. To uporabljamo tudi takrat, ko vidimo, da gredo stvari v napačno smer. En primer za to je zaposlovanje in napredovanje visokošolskih učiteljev. Pri nas vsak dobi takoj stalno zaposlitev in ko pridobi naslov, se nanj usede in počiva ter se ne trudi naprej. Napredne države, recimo Nizozemska ali ZDA odprejo mesta takrat, ko imajo zato res primernega kandidata, da mu ponudijo stalno pogodbo. Ob tem se pri nas tako obravnavani profesorji na univerzi pojavljajo v nepravilnostih v zvezi z izplačili, celotna sfera pa to enostavno pomete pod preprogo. Sistem dopušča, da so profesorji zasedeni 130 %, s čimer si popravljajo plačo, vendar vprašajte študente, koliko časa imajo za njih. Premalo. Ne vzamejo si ga, vzamejo pa si čas za honorarne angažmaje. To je tudi vprašanje etike, ampak če bomo samo čakali, da bodo ljudje postali etični, bomo dolgo čakali. Sistem mora biti tisti, ki nas usmerja v pravo smer. Ko govorimo o sredstvih za izobraževanje in za raziskave, se je treba zavedati da verjetno iz javnih sredstev v naslednjih nekaj letih ni moč pričakovati nekega bistvenega povečanja. Torej jaz vidim edino rešitev v tem, da se izboljšajo merila ARRS pri njihovem dodeljevanju in to tako, da bolje razpoznamo realne potrebe naše družbe in gospodarstva. Namesto »hranarine« raziskovalcev moramo začeti financirati projekte in vzpodbuditi raziskovalce, da se povezujejo v večje team-e, s kritično maso, ki je sposobna proizvesti mednarodno konkurenčne rezultate.  Hvala lepa.