ISSN-1855-6175

Vabljene razprave in odzivi nastopajočih/Invited discussions and general discussion

Prof. ddr. Ana Vovk Korže, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru
In my praxis I was quite successful following the process approach instead of project approach. While the second one always means the end of activity at some point, the process approach means inclusion of all stakeholders with the goals until their fulfillment.

Današnje tema je prav družboslovcem in humanistom velik izziv, ker na splošno velja, da to področje proizvaja kader, ki ni zaposljiv. Nekako je ukoreninjeno, da pač tisti ki končajo družboslovno oz. humanistično smer študija, v družbi težko najdejo svoje mesto. Zato nam je bil velik izziv poiskati konkretne možnosti uporabe znanja, ki ga proizvajamo na Filozofski fakulteti v sodelovanju z lokalnim okoljem in z regijami v smislu novih premikov v zaposljivosti tega kadra, da bi imela družba od tega korist. Leta 2007, ko je nastala naša fakulteta, sem bila tudi prodekanka za izobraževanje in sem se nekako odločila, da je treba sprejeti težek izziv in spremeniti pogled na vlogo naše fakultete in  kadrov, ki jih izobražujemo. Takrat je v Sloveniji nastalo kar nekaj novih občin, ki so tudi imele potrebo po povezavi z izobraževalnimi ustanovami in smo začeli tako imenovano družbeno inovacijo procesnega pristopa. Gre za razvoj lokalnih, regionalnih okolij s pomočjo procesnega pristopa in ne projektnega pristopa. Problem je, če delujemo le projektno, vključuje to zmeraj nek začetek in konec projekta in s tem aktivnosti. Zmeraj so omejitev čas in sredstva, kar nato ustavi tudi napredek. Lahko si ta razvoj predstavljamo v obliki hribčkov in preden bi prišlo do rezultata, se projekt konča. Če nato vse skupaj pogledamo po 10 letih, vidimo, da krivulja ne gre navzgor. Ker tega nismo želeli, smo torej uporabili procesni pristop in zadeva sedaj deluje. Pristop ima tri faze.  Prva faza je bila vprašanje, s čem lokalne skupnosti razpolagajo. Torej kapital, naravni viri, se pravi neki ekološki potenciali, zavarovana območja, vode, mineralne surovine ipd. - sama namreč delam na področju fizične geografije. Po tem, ko vidimo, s čim razpolagamo, lahko razvijemo vizijo, kaj želimo doseči. Torej je treba v družbi razviti neko vizijo, da ljudje vedo, kaj bo čez 10, 20 let, ne le za obdobje 4 let, torej političnega mandata. Verjamem, da smo pri tem uspeli z lokalnimi skupnostmi od predstavnikov občin, torej tistih vodilnih, do čisto izvedbene ravni - ljudi, ki so vodje podjetij. Delujemo seveda tudi v šolah ipd. Tako smo sprožili v večini občin razvojne vizije in preko tega željo sodelovati pri doseganju skupnih ciljev. Tretji korak pa je bil, kaj moramo zato narediti. To je bilo najtežje, saj pomeni določene spremembe. Te spremembe so se pa začele konkretno potem v gospodarskih družbah, od tega da so ljudje doregistrirali dejavnosti, odprli svoja podjetja, razširili svoje delovne procese, tudi nove kmetije so nastale, turistična ponudba itd. In po zdaj 10 letih so v Sloveniji s tem procesnim pristopom ustanovljene tako imenovane eko regije, bio regije in trajnostna mesta. Tudi Maribor gre zdaj zelo v tej smeri, o čemer bo gotovo kaj povedal gospod župan. Potem so tu tako imenovane trajnostne skupnosti, ki temeljijo na povezavi generacij mladih in starejših, čemur pravimo zelena delovna mesta, kar prav tako že deluje. K sreči, sicer z veliko zamudo, je država prepoznala ta potencial in smo bili v novembru vključeni v vizijo razvoja Slovenije do 2050, ki se pa sedaj nosi naslov Zelena Slovenija in vključuje krožno gospodarstvo, digitalne tehnologije in tudi nekatera, navidezna ter mogoče nekoristna znanja, s katerimi pridemo do inovacij in nekih drugačnih pristopov. Naj dodam, da sem zamisli za takšno prakso pridobila z življenje na kmetiji, ki je od mene kmalu zahtevalo, da prevzamem iniciativo in nove možnosti. To me je kasneje označevalo tudi na študiju v Avstriji in od takrat naprej vztrajam pri poslanstvu, ki sem si ga začrtala.


Mag. Franci Pivec, DOBA Fakulteta, Maribor
We are still to confront the issue of accountability of universities in a broader sense. We should follow the examples, where also cities are icluded in this process.

Maribor je bil v drugi polovici prejšnjega stoletja dovolj močan, da je kljub nasprotovanju Ljubljane iz svojih resursov zgradil in uveljavil visokošolski center, ki je bil 1975. priznan kot druga slovenska univerza.  Paradoksalno je kmalu za tem začelo mariborsko gospodarstvo pešati in se je še pred iztekom stoletja povsem zlomilo. Jasno je, da je bila podpora visokemu šolstvu razumljena kot naložba v kadre in znanje, na čemer bi naj slonela prihodnost Maribora. Domala vsa podjetja, ki so takrat imela takšno računico, so propadla in utemeljeno se vprašamo, ali so dobro investirala? O tem je treba govoriti odkrito, ker univerza temelji na zaupanju v smotrnost in rentabilnost njenega delovanja.
Nekateri menijo, da vprašanje o rentabilnosti univerze ni dostojno, toda o tem je narejenih ogromno raziskav in napisanih mnogo knjig, ki problem obravnavajo tako na ravni posameznika, institucije in države. Vsakdo, ki študira, ima nekakšno predstavo o tem, zakaj se mu to izplača in da se mu bo individualni vložek časa, energije in denarja v življenju povrnil. Vsem znan primer izrazite rentabilnosti visokošolske institucije je naveza Stanford University in Silicon Valley . Za skandinavske države vemo, da vodijo bilance znanja na nacionalni ravni – ne skrbi jih zgolj denar, ampak spremljajo tudi odlive in prilive znanja ter na tej podlagi usmerjajo izobraževalno politiko države. Končno tudi za EU vemo, da jo poganjajo naprej močna razvojna jedra, ki niso kar cele države, ampak mesta, ki dosegajo najvišjo raven rentabilnosti naložb v znanje.  Nam najbližja sta Dunaj in Milano.
Algoritem rentabilnosti univerz mora biti nujno takšen, da ne izključuje tega, na kar je opozoril Peter Gabrijelčič, namreč »koristnost nekoristnega«, ker v raziskovanju ni vse predvidljivo.  Poleg je treba vedno pustiti času čas, ker znanstvena spoznanja ne delujejo od danes na jutri, ampak se kot inovacije uveljavljajo po značilni krivulji.
Maribor lahko primerjamo z Manchestrom, ki je propadel industrijski center ob pomembni univerzi in prav zato bi se morali zanj še posebej zanimati. Oni se ne izmikajo vprašanju odgovornosti visokega šolstva in znanosti za ekonomski razvoj in v roki imam študijo o tem, ki nosi letnico 2014. Za obdobje do leta 2025 so zastavili projekt Corridor, ki je skupni razvojni načrt mesta in petih univerz v njem. Ni prvi skupni načrt, saj so že uspešno izpeljali prenovo Salforda, degradiranega predela nekdanjih tekstilnih tovarn, ki je danes svetovno središče medijske in še nekaterih kreativnih industrij. Primer Manchestra navajam s posebnim namenom, ker je danes med nami mariborski župan, ki bi ga rad prepričal, da bi tudi v Mariboru ubrali pot skupnega načrtovanja mesta in visokega šolstva.


Boris Cizelj
Maybe the Slovenian companieas do not follow the new technology enough. However, it is also questionable, whether the academia does.

Franci rad bi dodal, k temu kar si povedal, da je točno v tej smeri pravzaprav podana pobuda za  Slovensko inovacijsko stičišče, SIS EGIZ. Formalni postopki so sicer trajali kar nekaj mesecev. V okviru Strategije pametne specializacije je predvideno, da bi – skupaj s pobudo Univerze v Mariboru, pod imenom Inovativne odprte tehnologije, IOT, tvorili  Nacionalno informacijsko platformo. To se pravi, neko svetovalno telo, ki bi vladi v imenu inovacijske skupnosti posredovalo predloge za sistemske rešitve, ki nam manjkajo. Mislim, da je to pravi pristop in da lahko na tak način veliko dosežemo. Ker gre za tendenco, kot si sam rekel v svetu povezovanja in integracij, ki vodi v vse večje povezovanje. To se je začelo že pred 30 leti tehnopolisi, potem znanstveni parki in zdaj inovacijskimi stičišči (Innovation Hubs). To je nov način in oblika povezovanja, torej »institucij znanja« kot nekateri pravijo in seveda gospodarstva. Jaz sicer ne pristajam  na to terminologijo, ker to pomeni, da v gospodarstvu ne bi bilo znanja in inovacij - kar pa je seveda daleč od resnice. Ali ga je dovolj in kakšno je, pa je enako relevantno kot vprašanje, ali dovolj pravega znanja v akademski sferi.

Franci Pivec
There is a difference between two agencies who are financing research in Slovenia. ARRS system enables full contorl ove spending. SPIRIT and individual misnistries on the other hand are not included in this system and real spending for »research needs« is quite intransparent.

Prosim še za minuto, da opozorim na nejasnost, ki se vleče skozi razprave o financiranju raziskovalne dejavnosti. V primerjalnih tabelah EU se pri Sloveniji pojavljajo tri številke:

- 140 milijonov evrov, ki jih razdeli ARRS na raziskovalne projekte, programe, infrastrukturo, mlade raziskovalce ipd., po čemer smo nekje na evropskem povprečju;
- 290 milijonov evrov, kar naj bi bila skupna vsota proračunskega denarja z raziskovanje, kar nas uvršča v zgornjo tretjino glede javnega financiranja ;
- približno milijarda evrov, ko zberemo vsa sredstva, ki jih tudi firme namenjajo za raziskave in po čemer smo z 2,7% deležem v DP absolutna špica Evrope.
Nad delovanjem ARRS imamo preko SICRIS popoln pregled in vemo za vsak cent, kam je odšel. Recenzije predlogov so na mednarodni ravni in evalvacije so neizprosne.  Druga polovica proračunskega denarja se razdeli preko SPIRIT in ministrstev – o tem ni pregleda, odločanje pa je arbitrarno. In končno velikanska milijarda: napihnjena vsota, povezana z davčnimi olajšavami za investicije v »raziskovalno opremo«.


Boris Cizelj
Not the whole tax exemption for research is really spent for this activity.

Le en klic prosim. To je ključna stvar. Mi goljufamo sami sebe na veliko, ker naša davčna uprava sprejema pod kategorijo stroškov za raziskave in razvoj podjetij stvari, ki nimajo z raziskavo in razvojem nič skupnega. Zato prihajamo na to številko 2,6% BDP kot vlaganja v R&R.  Ko pa pogledamo, kje smo pa po inovativni zmogljivosti,  kot si ti rekel Franci, smo pa v tretji kategoriji od spodaj navzgor.¸


Peter Gabrijelčič
At the research university we are not supposed to educate people for certain profession. what we do is educating them for creative approach. Research itself cannot have a clear goal. If so, it is not a research.

Gotovo je sistem pomemben, čeprav je dejansko v odmiranju. Zato potrebujemo deregulacijo togih pravil v smeri večjega zaupanja v osnovno poslanstvo in sposobnost raziskovalcev . To pomeni, da financer vloži sredstva v projekt, s tem da zaupa v delovni entuziazem raziskovalne skupine  brez vnaprejšnjega trdnega zagotovila za uspešen rezultat raziskave. Rezultat je lahko presenetljivo odkritje, lahko je popolnoma nevtralen, pomemben rezultat pa je tudi to, da je raziskava neuspešna v potrjevanju začetne hipoteze. Tukaj se loči ameriški način raziskovanja od evropskega. Ali kdo ve, koliko je v Sloveniji objavljenih raziskav, ki niso uspele zavrniti ničelne hipoteze? Moralo bi jih biti mnogo in sistem bi moral to dopuščati. Avstrijci imajo na Dunaju kemijski inkubator, kjer so zaposlili kakšnih 30 mladih ljudi, ki delajo povsem brez omejitev. Zato dobijo denar in od naključja se pričakuje, da bodo odkrili kaj pametnega in uporabnega. Raziskovanje vendar ni iskanje, tako kot pravimo, starih žemelj. S tem ne bomo naredili dobička. Raziskovanje privede pogosto do nepričakovanih rezultatov.  Pred leti je bila naša fakulteta vključena v več milijonov vreden evropski  raziskovalni projekt o trajnostnem gradbeništvu. Dela smo se lotili z velikim ustvarjalnim zanosom, ki pa so ga že kmalu pobila preobilna birokratska opravila. Seveda smo delali in raziskovali, a rezultat je bil praktično ničen. Upehani od pretirane birokracije smo z grenkobo opustili prvotne raziskovalne cilje in namere  in se zadovoljili s tem, da smo zaradi pomanjkanja časa za kreativno delo, potegnili iz predalov že znane rezultate in jih »prepaketirali« v nov projekt. Tudi to je eden od možnih izidov raziskovanja. Glede na nerealna, birokratska pričakovanja smo  del evropskega  togega raziskovalnega sistema, ki je soustvarjalec  krize v Evropi. Vse smo zbirokratizirali, namesto, da bi odprli polje, osvobojeno ozemlje za raziskovanje. Tam nastanejo ključne inovacije. Ker v trenutku, ko veš, kaj hočeš raziskovati in kaj so pričakovani rezultati, si že nekonkurenčen, saj to vedo tudi tvoji konkurenti. Sam vodim fakulteto na način osvobojenega ozemlja. Bog ne daj, da pride nekdo od zunaj pogledat, kaj to pomeni. Jaz imam zaupanje v naše profesorje, me ne briga, kje je nekdo v nekem trenutku in kaj dela. Ali ima svoj biro, ali ga nima. Mene zanima le rezultat, ki se izraža v intelektualni in ustvarjalni  radovednosti in zaposljivosti naših študentov. Včeraj smo imeli podelitev diplom osemdesetim diplomantom in je anketa pokazala, da že vsi nekje delajo. Zato, ker ne učimo za ozek poklic temveč učimo misliti, učimo ustvarjalnega pristopa. In vsak od študentov si lahko najde svoj prostor pod soncem. Predvsem pa morajo diplomanti vedeti, da jih delo ne čaka sosednji ulici. Naša generacija je imela jugoslovanski prostor z 24.000.000 prebivalcev in to je bilo naše tržišče. Danes je naš delokrog Evropa, je ves svet. 
 

Željko Knez
The system of promotion at our universities worries me. It has been more and more tuned for cementing of existing structures. This hampers development of new progressive researchers and lecturers. The outcome was felt by my faculty, when we could not attract a good candidate for open position of young researcher.

Ja, jaz bi kar tu mogoče nadaljeval, hvala lepa. Svet. Če hočemo iti v svet, moramo imeti znanje. Vendar se jaz bojim, da s šolskim sistemom, kot ga imamo, počasi izgubljamo konkurenčnost, ki smo jo v preteklosti imeli. Mi nimamo surovin, nimamo naravnih virov, ki nam bi omogočili biti konkurenčen, kot jih imajo recimo Avstralija, Amerika, Kanada itd. ampak so naš potencial ljudje. In temu mora biti, kot je povedal gospod Merc, prilagojen program v osnovni šoli, v srednji šoli, zdaj se pripravlja to na univerzi – sicer ne vem kako bi lahko dobila industrija kader, s katerim bo lahko delovala na svetovnem trgu. In tu je pravzaprav kriza in kriza tudi na univerzi kajti dejansko je tako, kot je bilo rečeno: naš sistem selekcije kadra na univerzi je rigiden in tisti, ki imajo določeno pozicijo naredijo vse zato, da bi druge, ki so napredni, odrezali in jim omogočili napredovanje. A dovolite mi še en primer izpred pol leta: uspeli smo pri ARRS dobiti mesto mladega raziskovalca in smo iskali kandidata za zaposlitev za štiri leta; zanimivo delo, solidna nagrada in inovativno projektno delo. V Sloveniji nismo našli nikogar, iskali smo še na Hrvaškem in končno smo nekoga našli v Srbiji. To torej pomeni, da enostavno ni interesa, ni potenciala in jaz mislim, da lahko govorimo o krizi poslanstva univerze in celotnega šolstva. Ljudje bi morali vedeti, da služba ne bo padla iz nebes, ampak si jo morajo poiskat sami.
 

Dušan Merc 
Our elementary schools are making our young people consumers of family budget and all possible rights and privileges thus giving them wrong signals what is going to pay off in their lives.

Dovolite, da problem osvetlim še s stališča osnovne šole v Sloveniji.  Naša osnovna šola postaja teoretična osnovna šola in ni konkretna. Temeljno načelo je, da se izhaja iz konkretnega v splošno oziroma obče. Če dovolite gospa ddr. Vovkova komentar k  tej podobi. Naši mladostniki živijo v virtualnem svetu blagostanja in so predvsem potrošniki družinskega proračuna. Namreč, ko pride študent domov ali pa dijak prižge luč, ima poln hladilnik, televizijo, računalnik, vse kar si poželi. Nič mu ni odvzetega, za nič se mu ni treba boriti, da bi bil zafrustriran da bi hotel kaj doseči. Tega ni. In ni postavljen pred realne življenjske potrebe, zato da bi imel potem žar in to, o čemer vi govorite, to hotenje. On je porabnik proračuna 500€ in potem ne vidi nobenega smisla v temu, da bi se trudil za več ali bi šel delat. Ker ima že vse. To je ta problem. Naši otroci v šolah imajo vse. Nikjer v Evropi ni tako visok standard v osnovnih šolah, kot je tukaj. Nikjer. In nikjer v Evropi se ljudi tako neskončno ne prosi…prosim, prosim, dajte rezultate od sebe. To je en del. Kar se pa znanosti tiče, pa moram potrditi to, da čim je znan cilj, da bo znanost nekaj dosegla, je konec z njo. V raziskave se gre zato, da se ugotovi, kar še ni bilo ugotovljeno. Ne morem drugega reči. Naprej, v letopisih in tudi dejansko obstajajo podatki na Statističnem uradu RS na Ekonomski fakulteti v Ljubljani preračunavajo vlaganja v družbeno strukturo za izobraževanje in v zdravstvo in ugotavljajo dosežene vrednosti oziroma dosežke. Vem kdo to dela na Statističnem uradu RS in ti rezultati za Slovenijo so slabi glede na vsote, ki jih zato namenimo. Tako moram še enkrat povedati, da je osnovna šola v Sloveniji postala zelo rigidna in da je verjetno večina tukaj, ki imate doktorate, danes ne bi naredila. Jaz vam to skoraj jamčim, saj bi imeli veliko ovir in zmede, zakaj ne bi tega naredil, zakaj ne bi to, ali ne bi raje on, ali bi ti izbral raje  itd.?  Danes imamo tako močno politično in birokratsko oblast, da nas obremenjuje in omejuje pri vsaki ustvarjalnosti. To je zacementirano do konca. In tudi selekcija, ne samo kdo postane učitelj, zdaj bom grdo rekel, tudi kdo lahko postane ravnatelj, je porazna.


Prof. dr. Alojz Križman, nekdanji rektor Univerze v Mariboru in nekdanji župan mestne občine Maribor
Excessive growth of university in Slovenia caused the degradation of basic academic principles and relations on the levels: students – professors – business. This is where we should establish academic relations and connectivity.

Ko vidim, kaj se danes zahteva na osnovni šoli, vseeno menim, da je danes osnovna šola kakovostna, srednje šole pa so v povprečju po mojem mnenju slabše, kot so bile včasih. Kaj pa univerze? Prvo vprašanje, ki se izpostavlja ob tem je, ali je univerza še sploh akademska skupnost? Smatram, da ni. Sedaj imamo neko normativno rešitev za brezštevila študentov in profesorjev, ki vsebuje manj akademske torej svobode študiranja, razmišljanja. To pa je bilo nekoč sestavni del študija. Tudi povezanost znotraj univerze in povezanost z gospodarstvom je bila mnogo tesnejša, kot je danes.  To se potem seveda pozna pri prenosu znanja. Strinjam se s prof. Gabrijelčičem, da smo v tej družbi ustvarili mišljenje, da je dober in ponosen podjetnik tisti, ki zna vse sam in ki veliko zasluži. To je seveda katastrofa. In to nas je pripeljalo do stanja, v katerem danes smo. Zato ponavljam: na univerzi najprej spet vzpostavimo akademsko skupnost, akademske vrednote in osnovne cilje, k jih univerza torej mora imeti.
 
Ana Vovk Korže
We have to do something about the motivation of young people. It is not sustainable, that they see the neighbouring Austria as their perspective for study and work.

To, na kar opozarja dr. Križman drži. Rešitev je po mojem mnenju v tem, da ukinemo točkovanje. Zaradi tega mladi najraje pišejo le v določene revije in to toliko, da se jim to splača. Ni več nobenega sodelovanja, važno je le moje napredovanje v nazivu. Dovoljeno je vse, predvsem pa pisati, ne da bi pred tem raziskovali. »Zdaj moram napisati en članek, sem povabljena. Aha, iz česa pa, iz psihiatrije. A se ti s tem ukvarjaš? Ne, ne, a sem že našla 36 člankov«. Ne, to ni raziskovanje. Na nižjih stopnjah izobraževanja pa moramo razviti motivacijo. To je otopela družba, ki ji je vseeno za sočloveka, vsi smo samo na telefonih, v svojem svetu, popolna neodvisnost od realnosti, le virtualizacija. Ko pa se potem z dijaki n.pr. 2. gimnazije pogovarjamo o tem, kje se vidijo v prihodnosti, je to za večino Avstrija. A je namen Slovenije, da bodo vsi šli študirat ali/in delat v Avstrijo.
 
Peter Gabrijelčič

Besides, we need new people in this country to. We have no strategy related to the immigrants' issue.

Gotovo potrebujejo mladi motiv, da bi ostali doma. Vsekakor bi potrebovali  begunce ali emigrante, a žal gredo ti drugam. Tudi, ko so prihajali iz prejšnjih republik Jugoslavije, smo se jih bali, češ da nam bodo odžirali delovna mesta. V resnici bi jih potrebovali naši otroci, ki sedaj sedijo na ramenih staršev – videli bi, da imajo tudi oni nekoga, ki jim diha za ovratnik. A mi žal tega ne zmoremo, mi ne vemo, da rabimo v tej starajoči državi nove mlade, prodorne  ljudi. Če bi to naredili pred dvajsetimi leti, bi imeli veliko več človeškega potenciala za konkuriranje z najrazvitejšimi deželami.

Boris Cizelj
The art of promotion of young academics is keeping them away from real life.

Globoko se strinjam, ena od ključnih deformacij je, da smo postali sužnji neke klasične akademske kariere. Namesto, da bi imeli v družbi pretok, se okoli profesorjev za naklonjenost potegujejo asistenti, ki nato postanejo redni profesorji, realnega življenja in gospodarstva pa niso niti povohali.


Doc. dr. Habjanič, TehnoCenter, Univerza v Mariboru
Firstly, I would like to emphasize that last year among 120 chosen ARRS projects, only 4 % was applied projects. Secondly, our scientists publish approximately 2.5 times more scientific papers from EU average, but we are only at 70 % of EU average regarding most cited scientific publications. From these data one can conclude that financing researchers and scientists particularly for producing scientific publications is not enough (it is not efficient nor effective) to encourage the cooperation between academia and companies. But what are other mechanisms and measures that world’s top universities and research institutes (i.e. Public Research Organizations – PROs) successfully use to stimulate the cooperation between academia and industry? Beside University Incubators and Project Offices they incorporate into their ecosystem Technology Transfer Offices that promote and establish relevant environment and institutional conditions to encourage the cooperation between academia and companies – representing PRO’s third mission activities. Since we cannot expect from researchers that in addition to teaching and researching they should also commercialize scientific discoveries on their own, we need to make sure that we have proper supportive environment in place that conducts such activities. In 2013 and 2014 6 largest Slovenian PROs (three largest institutes and three largest universities) constituted Consortium for Knowledge and Technology Transfer. The Consortium was responsible for management, protection and commercialization of inventions created on PROs. This type of activities on PROs were financed from national budget from 2009 onwards (except 2012, 2015 and 2016). In the past, several entities were formed with national funds, which had accumulated research infrastructure and generated intellectual property assets, but since these national funds are (in most part) no longer available, the majority of these entities is not able to sustain themselves. Instead of using hundreds of millions of euros, which have been spent for this purpose, to establish and strengthen proper centres at knowledge institutions and associated support environment, the research potential of PROs was exhausted and their quality was weakened.

Prof. Ovin hvala za besedo in hvala za povabilo. Dovolite mi, da se vrnem oz. navežem na vprašanje, kako v bistvu v Sloveniji spodbujati sodelovanje med akademsko skupnostjo in gospodarstvom. Pri tem bi izpostavil zadnji razpis ARRS za raziskovalne projekte, na katerem je od 120 izbranih projektov bilo samo 4 % aplikativnih projektov. Menim, da ta  podatek dovolj zgovorno priča o tem, kako naša držav spodbuja sodelovanje med akademsko-raziskovalno in  gospodarsko sfero. Nadalje bi se odzval na v predhodni razpravi izpostavljeno vprašanje, kakšne znanstvenike v Sloveniji sploh produciramo. Po mojem mnenju produciramo takšne znanstvenike, in jih tudi podpiramo s sredstvi pristojnih agencij in državnega proračuna, ki primarno producirajo znanstvene objave. Kar bi želel utemeljiti s podatkom, da je Slovenija po inovacijskem indeksu na približno 250 % povprečja Evropske unije po število znanstvenih objav, po številu najbolj citiranih znanstvenih publikacij smo pa na 70 %. Upam, da nam je zdaj vsem jasno, na kak način in za kakšen namen se pretežno porabljajo sredstva za raziskovalni razvoj v Sloveniji. Kateri so mehanizmi oz. institucije, ki povezujejo znanstveno in gospodarsko sfero? V renomiranih in uveljavljenih okoljih so to t.i. pisarne za prenos tehnologij na javnih raziskovalnih organizacijah. Lahko so to tudi večji centri za prenos znanja in tehnologij, ki vključujejo tudi univerzitetne podjetniške inkubatorje in projektne pisarne. Pisarne za prenos tehnologij spodbujajo in pomagajo ustvarjat okolje oz. ustrezne razmere za kvalitetno sodelovanje med akademsko in gospodarsko sfero ter za pospeševanje družbenega razvoja. To je dejavnost prenosa znanja in tehnologij, ki poleg poučevanja in raziskovanja predstavlja t.i. tretje poslanstvo  univerze. V Sloveniji je tovrstna dejavnost na javnih raziskovalnih organizacijah (tj. univerzah in raziskovalnih inštitutih) bila podprta s sredstvi državnega proračuna od leta 2009 naprej (s presledki leta 2012 in 2015). V letih 2013 in 2014 je deloval Konzorcij za prenos znanja in tehnologij iz javnih raziskovalnih organizacij, ki je bil ustanovljen s strani treh največjih inštitutov (tj. Jožef Stefan, Kemijski in Nacionalni inštitut za biologijo) ter treh največjih univerz (tj. Ljubljanske, Mariborske in Primorske). V bistvu je ta konzorcij skrbel za usklajeno obravnavanje, zaščito in trženje službenih izumov, ki nastajajo na javnih raziskovalnih organizacijah. V Sloveniji smo predvsem na področju trženja rezultatov znanstvenih raziskav zelo slabi. Od raziskovalcev ne moramo pričakovati, da bodo poleg pedagoškega in raziskovalnega dela sami skrbeli tudi  za t.i. komercializacijo znanstvenih odkritij, zato moramo poskrbeti, da bomo vzpostavili in sistemsko financirali ustrezno podporno okolje. Na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo ter na SPIRIT-u že vsaj tri leta obljubljajo, da bodo kmalu pripravili strategijo za konsolidacijo institucij in storitev podpornega okolja v Sloveniji, pa nisem ravno prepričan, da vedo, kako se je potrebno tega lotiti. Za konec bi pohvalil prispevek spoštovanega profesorja Križmana na zadnjem dogodku na temo pametne specializacije v hotelu Habakuk, ki je izpostavil, da smo v Sloveniji ustanovili različne kompetenčne centre, centre odličnosti, razvojne centre slovenskega gospodarstva in kakšno korist imamo danes od teh centrov. Če povzamem njegovo razpravo, so bile ustvarjene določene tvorbe, ki so imele oz. še imajo v lasti raziskovalno infrastrukturo in ustvarjeno intelektualno lastnino, danes pa teh sredstev povečini niso več sposobne same vzdrževati in z njimi upravljati. Namesto, da bi s stotinami milijonov evrov, ki so bili porabljeni v ta namen, vzpostavili in okrepili ustrezne centre na inštitucijah znanja ter pripadajoče podporno okolje, smo s tem izčrpavali raziskovalni potencial in oslabili kvaliteto javnih raziskovalnih organizacij.

dr. Ludvik Toplak
Professor Toplak disagrees with the policy of Slovenian public universities not approving any engagement of their faculty outside their universities.

Najprej čestitke za organizacijo tega pogovora. V zvezi z besedami gospoda prof. Gabrijelčiča in prof. Križmana sem dobil včeraj popoldan elektronsko sporočilo od profesorice z Medicinske fakultete v Ljubljani, ki en konec tedna v letu  predava študentom v svojem domačem kraju v Murski Soboti. Piše, da ne bo več smela predavati, ker je prejšnji teden senat Univerze v Ljubljani sprejel 204. člen statuta, ki govori, da visokošolski učitelji, znanstveni delavci in sodelavci Univerze v Ljubljani ne smejo brez soglasja Univerze v Ljubljani za svoj in tuj račun opravljati pedagoškega, raziskovalnega, umetniškega, razvojnega, strokovnega ali svetovalnega dela, na področjih, ki sodijo v dejavnosti, ki jih opravlja Univerza v Ljubljani in pomeni, ali bi lahko pomenilo za Univerzo v Ljubljani konkurenco. Gre za vprašanje, ki je širše. Mednarodna univerzitetna etika je, da je učitelj po definiciji svoboden pri svojem umetniškem in pedagoškem delu. Njegov poklic, učiteljstvo je poslanstvo, to ni patentni inženir v Krki, ki mora varovati svoje patente. Če ima naziv učitelja mora učiti, to je poslanstvo. Drugo, isto določa mednarodna konvencija o statusu učitelja, ki je sprejel UNESCO leta 1996, ki določa, da je učitelj, torej tudi univerzitetni učitelj dolžan učiti in prenašati svoje veščine in znanje na mlajše rodove po svojih močeh. Delodajalec je dolžan univerzitetnemu učitelju omogočiti, da posreduje svoje znanje in svoje veščine drugim. To je , o čemer sta govorila kolega Gabrijelčič in Križman.

Rasto Ovin
Knowledge mobility will remain very important for the society. On the other hand it is a must for an academic community to enable growth of its own faculty.

Zaprtost ne koristi nikjer in še najmanj v akademskem svetu. Po drugi strani pa je po mojem naloga vsake akademske skupnosti, da dela na rasti svojih kadrov. V tem pogledu sem bil prijetno presenečen ob mojem lanskem prihodu na DOBA Fakulteto. Tudi ta fakulteta si je morala nekoč pomagati s kadri z javnih univerz. Sedaj pa tukaj med nami sedi vrsta mladih doktorjev znanosti, docentov in izrednih profesorjev, ki so zaposleni – vsaj delno na fakulteti. Seveda je ob odsotnosti vsake državne podpore to treba razpoznati kot veliko naložbo. Sam to odločno podpiram, saj le z lastnimi kadri lahko gradimo znanstveno-raziskovalno osnovo, ki ni le kazalec uspešne notranje rasti fakultete, temveč je vsaj z našega stališča nujen podstat za uvedbo doktorskega študija.

Dr. Andrej Fištravec, župan mestne občine Maribor
I would urge the participants from universities to fight for independent accreditation and for applicativeness of the competencies of their graduates.

Kot sociolog želim opozoriti na družbeni kontekst problema. To je, da je zahodna civilizacija zaradi drugačne produkcije in reprodukcije znanja postala globalno najkonkurenčnejša. Ko  ko nehate producirati nove poglede na družbo, kar naj bi bilo značilnost mladih, ki prihajajo iz otroštva v odraslost, ste se postarali. Tukaj moramo biti osredotočeni na akademsko odgovornost, ki je sedaj uokvirjena v nabiranje točk. Odgovorno do družbe bi bilo, da najdemo način, kako osvoboditi znanje in ta odgovornost je odgovornost akademikov. Sicer bo tudi ta dejavnost žrtev birokracije – naše in evropejske. V sociologiji je že
40 let jasno, da birokracija ni struktura vodenja družbe, ki bi bila primerna za postindustrijske družbe. Birokracija je v današnjih razmerah postala neposreden nasprotnik demokracije in direkten uničevalec inovacijske družbe. Na univerzi mora študent od profesorja dobiti vse vrste kompetenc, zaradi katerih bi moral slednji biti odličen pedagog, raziskovalec, umetnik in še kaj. To seveda ne gre, čeprav je predpisan sistem habilitacij naravnan glavnem le na eno od teh prvin, kar pomeni neskladje. Naslednja stvar, ki pa je tudi povezana s spremembo strukture, pa je to, da mora univerza dobiti monopol nad akreditacijo. Tega se ne sme delati izven univerze. Če je univerza avtonomna, kar je ustavna kategorija, potem mora imeti tudi možnost akreditiranja. Postopek mora biti tudi bistveno krajši, saj se mora tudi univerza prilagajati naglo razvijajočem se znanju. preden n. pr. na področju računalništvu opravite akreditacijski postopek, se polovica znanja že spremeni. Na področju kemijske tehnologije pa se vse znanje zamenja v treh letih. Odličen akademik je tudi tisti, ko je povsem aplikativec.  Za primer tukaj dajem zaslužnega profesorja dr. Vlada Sruka. Zelo spoštovan profesor nima nima enega izvirnega znanstvenega članka. Izjemno pa se je izkazal bodisi s filozofskimi leksikoni ali z organizacijo javnih tribun, predavanj in so mehčale prehod iz prejšnjega režima v sedanji demokratični sistem. Velik učitelj je bil. Dobro je, da je iniciator tega omizja zasebna fakulteta, ki je javno pokazala kako razume, kaj je v tem trenutku centralen družbeni problem. Apeliram na kolege iz univerzitetnega okolja, da si enostavno izborijo pravico do akreditacije in pravico, da samokritično naredijo model aplikacije akademske odličnosti. Moja izkušnja s Tehniške univerze v Stockholmu je, da se študentje od prvega letnika naprej učijo, kako bodo znanje, ki ga prejmejo na podlagi bazičnih raziskav učiteljev, prodali.


Alojz Križman
Recently passed new ethical codex seems to be the only achievement of the university in strivning for greater freedom.

Mogoče samo eno aplikacijo na to. Verjetno dobro poznam zgodovino univerze, saj sem bil njen del. Univerza je danes manj avtonomna, kot je bila v 80. letih. Postala je normativistična, zbirokratizirana, je pod vplivom države in ima le malo svobode. Z grenkim nasmehom lahko potem gledamo na enega njenih zadnjih dosežkov – etični kodeks.


Prof. dr. Lea Bregar, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani in DOBA Fakulteta
L. Bregar exposed three issues which shape scientific activity of university sector in Slovenia and hamper its socially relevant orientation: first, demotivating criteria of academic advancement; second, scarce R&D funds allocated to tertiary sector compared to other institutional sectors; third; hypertrophic network of tertiary schools which inefficiently engage scientific staff in pedagogic activities.

Želela bi opozoriti na nekaj vidikov, ki oblikujejo pripravljenost in zmožnost univerzitetnih ustanov v Sloveniji, da s preseganjem tradicionalnega akademskega raziskovanja in poučevanja udejanjajo koncept znanosti za družbo. Kot so izpostavili govorniki, gre za družbeno odgovorno in zavzeto delovanje in prenos znanja v prid blaginje in družbenega razvoja, za vzpostavljanje etičnih zgledov, za pripravo strokovno utemeljenih  nepristranskih izhodišč za politične odločitve, za odpiranje  razvojnih perspektiv.

Sprašujem se, najprej, koliko  smo pripravljeni na to, da naše študente, od diplomcev do podiplomcev, usmerjamo na ta način in pripravljamo na tako opredeljeno funkcijo znanstvenikov.  Pri razmisleku o tem vprašanju ne morem mimo veljavnih habilitacijskih kriterijev, ki  upoštevajo kot vodilni kriterij akademske usposobljenosti bibliografijo in citiranost.  Mladi znanstveniki so se temu odlično prilagodili.  Njihova glavna profesionalna skrb je pisati članke in skrbeti za ustrezno objavo in citiranost, družbena relevantnost dela ni pomembna. Takšna usmeritev ne spodbuja akademske skupnosti za delovanje v korist in podporo družbe. Menim, da je dozorel čas za prevetritev habilitacijskih kriterijev.

Drugo vprašanje, mimo katerega ne morem v tej razpravi, kako znanstveno dejavnost na univerzah bolje in učinkoviteje vpeti v razvoj in blaginjo Slovenije, so finančni okviri delovanja. Slovenija je po deležu  sredstev za raziskave in razvoj v bruto domačem proizvodu še kar solidno uvrščena z 2,36%  malo pod ravnijo EU povprečja (2,03%). To so podatki Eurostata za leto 2014.  Ampak tisto kar je zaskrbljujoče in kar je treba posebej izpostaviti, je izjemno skromen delež sredstev za raziskave in razvoj, ki odpade na visokošolski sektor, po podatkih za leto 2014 le 10,4%. Za nami je le še Bolgarija, povprečni delež sredstev za raziskave in  razvoj,  ki ga države EU namenjajo visokošolskemu sektorju, je 23%. Iz objavljenih podatkov je mogoče enostavni izračunati,  da je leta 2014 odpadlo na raziskovalca (število raziskovalcev je preračunano na ekvivalent polnega delovnega časa) le 35.000 evrov ali manj kot 3.000 evrov na mesec. Ta znesek pokriva bruto plače ter  vse druge tekoče stroške.  Bržkone  tolikšna sredstva  ne zadoščajo za ambicioznejšo znanstveno raziskovalno dejavnost  visokošolskega sektorja.  Fakultete porabljajo  razpoložljiva sredstva večinoma za namene, ki  omogočajo objave in s tem doseganje formalnih, papirnatih pogojev za napredovanje.

Tretji problem  razvijanja znanosti na univerzi za družbo  je razmerje med pedagoško in znanstveno dejavnostjo.  Število študentov se  je v zadnjih dvajsetih letih izjemno povečalo, pedagogov, učiteljev bistveno manj. Posledica je velika obremenitev akademskega kadra in slabše razmerje števila študentov na pedagoga, kar nedvomno ogroža kakovost študija.  Problem kakovosti še zaostruje ekstenzivna ponudba izobraževalnih  programov. V ilustracijo, višješolski program Ekonomist je v študijskem letu 2015/ 12016  ponujalo v Sloveniji kar 21 izobraževalnih ustanov. Če karikiram, vsaka vas je izobraževale 'svoje' ekonomiste. Povezovanje sorodnih ustanov  z uporabo sodobnih, odprtih izobraževalnih pristopov bi nedvomno omogočalo bolj smotrno uporabo razpoložljivih virov in dajalo več prostora za raziskovalno dejavnost usposobljenih kadrov, tako pa se doktorski potenciali izkoriščajo za pedagoško funkcioniranje hipertrofirane izobraževalne mreže. Online izobraževalni programi, kot jih je na primer razvila Doba Fakulteta, lahko bistveno izboljšajo dostopnost izobraževanja, s povezovanjem in sodelovanjem ustanov pa je mogoče razpoložljive resurse uporabiti bistveno bolj smotrno.


Peter Gabrijelčič
The cooperation of the university with the society will mostly be efficient on individual, personal level. You simply need individuals, who are aware of this their mission and you should let tham test theire ideas.

Na ljubljanski fakulteti za arhitekturo je zaposlen podžupan Ljubljane Janez Koželj. Za politično kariero se je odločil, ob profesorski, zaradi prepričanja, da mora znanje iz šole na plano, na ulice in trge mesta. Naša šola morda ne slovi po vrhunskih teoretičnih člankih objavljenih v ameriških revijah, zato pa so njeni rezultati vidni na vsakem koraku v urejenem urbanem okolju Ljubljane, ki je ogledalo naše šole in po desetih letih od Koželjeve odločitve za delo na terenu, so rezultati  že vidni. Z vodenjem fakultete se ukvarjam že 23 let. Prepričan sem, da je ob tem najpomembnejša skrb za kadrovsko zasedbo učiteljev. V ta namen smo ob upokojevanju starejših profesorjev poiskali njihovo nadomestilo med najboljšimi kandidati tudi širše, izven šole. Z vsakim prišlekom se je rangiranje profesorjev spremenilo, saj je bil kriterij, naj bo novinec v vsem boljši od nas. Zato smo najstarejši profesorji  objektivno najslabše točkovani in zreli za odhod. To je dober občutek. Zapustiti šolo v taki kondiciji. Naša študente že zgodaj navajamo na delo v realnem okolju. V ta namen organiziramo na fakulteti tudi po dvajset študentskih delavnic za znanega naročnika na leto. Posebna vrednost študentskih delavnic je v njihovi spontanosti in v  njihovi sposobnosti za vzpostavitev  neobremenjenega in nekonfliktnega soočanja med različnimi akterji v postopku urejanja prostora- od strokovnih institucij do civilnih iniciativ, ki delujejo v interesu  lokalnega prebivalstva. Prav zato so študentske urbanistično-arhitekturne delavnice koristno orodje za oblikovanje prostorskih vizij za razvoj ali prenovo mest in naselij, oblikovanje javnih prostorov ali  posameznih arhitektur in prostorskih ureditev, še posebej takrat, ko so v prostoru nakopičeni na videz navzkrižni in nerešljivi konflikti. Študentske delavnice so dobile še poseben pomen v dobi današnjega dogovornega urbanizma, v katerem se vzpostavljajo partnerski odnosi med javnim in privatnim interesom in kjer je potreben strpen in odprt dialog, ki vodi k rešitvam, ki dajejo prednost javnemu interesu. V novem študijskem programu Fakultete za arhitekturo v Ljubljani so zato delavnice vsakoletni obvezni del študijskih aktivnosti tako študentov kot pedagogov. So najbolj neposredna oblika povezovanja akademskega okolja s prakso.

Prepričan sem, da je sodelovanje s prakso mogoče le na osebni ravni. Ustvariti je potrebno skupno polje delovanja, kot torišče skupnega razvoja. Tako na fakulteti kot v podjetju, s katerim sodelujemo, se mora srečati par »čudakov«, ki se med seboj razumejo in skupaj oblikujejo nove zamisli. Potem moraš imeti nekaj aplikativcev, ki razumejo, kaj delajo »čudaki« in ki znajo koristno uporabiti njihove zamisli. In potem ekonomiste, ki znajo novo znanje in nove artikle uspešno tržiti. Vse druži veselje in strast do oblikovanja nečesa večjega, kar zmorejo sami: do vključitve v proces nenehnega dogovarjanja, zaupanja in motivacije.


Jasna Dominko Baloh
We have been trying for years to attract business to challenge our students with practical projects, but have had no success. Didactic approach has been devaluated as well as its practical dimension.

Doslej smo slišali nekaj zanimivih izhodišč. V zadnjih letih, kar spremljam predloge sprememb v zvezi z visokošolsko zakonodajo, ti ne pridejo do realizacije zaradi hitrih menjav ministra. Novi predlogi zakonodaje, ki se pojavlja, dajejo neko možnost, da bi vendarle v Sloveniji oblikovali sodobno visoko šolstvo za razvijanje ustvarjalnih, umetniških, in ostalih uporabnih ljudi. Samo v teh razpravah so seveda  najpomembnejše univerze in predstavniki univerz, ki so tudi najbolj glasni in imajo tudi največji vpliv, zaradi česar se v veliki večini tudi ohranja status quo. To moram povedati. In zaradi tega ne pridemo do nobenih sprememb. Zanima nas status quo, ohranjati doseženi status in seveda omejiti zasebne zavode. To je neugodna tendenca. Pri vsakem predlogu, ki se pojavi, vedno znova pišemo, pišemo pripombe, opombe v Skupnosti samostojnih visokošolskih zavodov. A to nič ne pomaga. To se ponavlja kar naprej in zadnjih šest sedem let so ti trendi popolnoma enaki, nič se ni spremenilo. Druga stvar, ki bi jo rada povedala, je to, da se strinjam, da mi želimo ustvarjalne, inovativne in razmišljujoče študente. Vendar pa ne moremo razvijati ustvarjalnih in inovativnih študentov s klasičnim študijskim procesom. Se pravi, da so študenti le poslušalci, profesorji pa le predavajo. Mora biti aktiven študijski proces in študenti morajo biti vključeni v ta proces in seveda razvijati in uporabljati svoje sposobnosti vključno z mehkimi kompetencami, ki so danes zelo zelo pomembne. Poleg tega se nihče ne ukvarja z visokošolsko didaktiko. Dr. Požarnikova je bila zadnja. Ostali so se ukvarjali s svojim strokovnim znanjem, z doktoratom, s habilitacijo, z napredovanjem, itd. Tisto ubogo poskusno predavanje, s katerim mora dokazovati svojo pedagoško usposobljenost, seveda ne pokaže ničesar. In tretja stvar. Ovir je veliko, na nekatere ste tudi sami opozarjali v zvezi s sodelovanjem med visokim šolstvom in gospodarstvom. Mi imamo, moram reči, v preteklih letih kar nekaj slabih izkušenj pri naših poskusih, da bi se zgledovali po univerzah iz skandinavskih dežel. S temi dobro sodelujemo in se marsikaj naučimo. Tam pač podjetja prihajajo na univerze ob začetku študijskega leta z željami, da bi študenti delali na projektih. In študenti se v to vključujejo. Od sto projektov, ki jih študentje naredijo, v podjetju uporabijo mogoče enega, dva ali pa nobenega. Prihaja pa do novih idej. Pri nas tega preboja ne moremo narediti. Pa smo prosili že Štajersko zbornico pa podjetja, dajte nam, dajte nam naloge, tudi majhne projekte, ki lahko spremenijo poslovanje na kateremkoli področju. Pri nas se bojimo študentov, da bodo prišli in bomo morali dati podatke, ki so zaupni, študent bo potreboval mentorja itd. Zato pa mora tudi v podjetjih obstajati kultura iskanja novih možnosti, inovativnosti in sodelovanja. S tem problemom se naša fakulteta srečuje že vrsto let. Jaz se zato veselim izplena te okrogle mize, če bomo šli vsaj malo v to smer.
Strinjam se s tem, da se morajo učitelji kar Naprej izobraževati, sicer pa menim, da je največji problem ta, da učitelji niso tudi praktiki. Didaktiki v tujini, gospod Merc vi to poznate, imajo nastope in pouk pred samimi študenti. Tako imajo tudi stik s prakso, pri nas pa smo daleč od tega, posvečamo se v glavnem teoriji in od tukaj naprej formalnemu napredovanju.

Boris Cizelj
The European Commission is to describe the acquirement of certificates on faculty pedagogical skills.

V Skandinaviji je tendenca, da študent konča vse študijske obveznosti in pogosto dolgo niti ne pride po diplomo, zato ker oni razumejo, da so važne kompetence, ne pa papir. Evropska komisija je že davno tega dala predlog, da bi do leta 2020 vsi visokošolski učitelji pridobili certifikate o veščinah na področju pedagogike in mene veseli, da je prav DOBA Fakulteta dala pobudo, namreč 16. decembra bomo v okviru Slovenskega inovacijskega stičišča in Univerze v Mariboru dali pobudo za ustanovitev nove mreže v Sloveniji, kjer bomo povezali vse udeležence, ki imajo karkoli za opraviti z izobraževanjem in usposabljanjem s poudarkom na modernizaciji didaktike, oziroma pedagogike in vrednotah inovativnosti in  podjetništva.


Slavka Marinič
We can be proud of our companies, some of them reaching Western European standards with value added per employee, but should also praised the fact that so many of them survived in a changing word.

Z veliko radovednostjo, z velikim zanimanjem sem prišla na današnjo okroglo mizo. Žal mi je, da sem edini predstavnik gospodarstva. Zelo me veseli, da poslušam te diskusije s strani znanstvene sfere. Osnovno vprašanje današnje okrogle mize je, koliko znanstveniki vračajo družbi. Po vseh teh razpravah moram ugotoviti, da s tem ne moremo biti zadovoljni. Tudi sama sem kritična do sedanje prakse. Doktor Cizelj, prej ste povedali, koliko sredstev daje Slovenija za razvoj znanosti. Jaz bi dodala, da bi morala biti ta znanost ponosna na svoje gospodarstvo. Za gospodarstvo je pomembna dodana vrednot na zaposlenega. Po podatkih Gospodarske zbornice Slovenije za leto 2014 je ta podatek v Sloveniji 34.421 €. Deset, petnajst kilometrov čez mejo, v Avstriji, je 73.200 €. Na Hrvaškem je, denimo 20.000 €.Mi bi radi dosegli nad 50.100 €, a je vprašanje, kako dolgo bo trajalo, da bo Slovenija prišla v območje vrednosti primerljivih z razvitimi državami. Pipistrel in Akrapović sta tukaj odlična primera, ki pa sta absolutno za družbo kot celoto, premalo. Strast, strast, etika, odličnost vse to v gospodarstvu jemljemo v obzir  v največji možni meri. Ampak naš vsakdanji cilj je zaslužiti. Ne strinjam z vami, gospod Merc, da je narobe, da ima mladina doma polne hladilnike. Naj jih ima, hvala bogu. To smo si vsi želeli. In tudi družbe, kjer imajo mladi nenehno polne hladilnike, dosegajo mnogo boljše rezultate, kot jih dosega Slovenija. Tako, da ta družba bi se morala razmeram, v katerih živimo in ki se iz dneva v dan spreminjajo na mnogo več ravneh, kot jih mi danes obvladujemo, prilagoditi in spremeniti. Pri sebi imam knjižico o Južni Koreji, ki sem jo dobila leta 2013 od našega poslovnega partnerja. Naslov je: Kako se je črni raček spremenil v laboda. Odlična knjiga. Je sicer propagandna, ampak daje mnogo zanimivih informacij. 2013 ko sem knjigo dobila, je bila to sedemnajsta izdaja v dveh letih, v celotni nakladi 330.000 izvodov. Govori o razvoju celotnega gospodarstva v Koreji. Na koncu zaključi avtor: »Ko sem bil star 19 let, sem se vprašal, zakaj sem prav jaz bil rojen v tako revni deželi, eni najrevnejših na svetu. Danes sem star 80 let in danes sem ponosen da sem Korejec«. Mi smo govorili prej o Mariboru kot jugoslovanskem Manchestru. Je že skoraj 25 let, kar se je Slovenija osamosvojila in smo bili zelo visoko umeščeni v bivši Jugoslaviji. Mi nismo začeli v taki revščini, kot jo opisuje Korejec ….Koreja je v obdobju 60. let naredila strahovit razvoj. Mi pa v 25. letih nismo naredili veliko. Ko naše podjetje danes obiskujejo naši upokojenci, so oni ponosni na to, da njihovo podjetje obstoja, saj so mnoga podjetja njihovih vrstnikov propadla. Ali je takšen ponos sprejemljiv za mesto, ki se mu je reklo Manchester….je to sprejemljivo za mesto, ki ima Univerzo?

Alojz Križman
I agree with prof. Gabrijelčič. Creativity is a matter of personal attitude. There are numerous examples in Slovenia that prove that.

Vrnil bi se na to, kar je uvodoma povedal dekan Gabrijelčič. Podjetnost je v ustvarjanju, ampak od kod prihaja ta zadeva. Danes je bil dvakrat ali trikrat imenovan tudi Akrapović, ampak poslušajte, on ni šel v svoje projekte zaradi denarja. Bil je dirkač z motorji in si je zadal nalogo, da bo pač naredil izpušno cev, ki jo bodo uporabljale tudi najuglednejše znamke, kot je npr. Kawasaki. On je entuziast, ki si je ravno zaradi tega, ker je hotel narediti najboljšo izpušno cev za motorje, naredil svoj laboratorij, svoje preizkuševališče in postavil svojo ekipo strokovnjakov. In seveda sodeluje tudi s fakultetami. Podobno kot tudi Boscarol. Kje je danes Slovenija uspešna in svetovno primerljiva? V športu imamo glede na število prebivalcev izjemne uspehe. Kje pa so rezultati denimo ekonomskih in pravnih fakultet? Jaz še vedno trdim neka panoga, neka dejavnost se razvije iz entuziazma. Nemogoče je producirati znanstvenika. Nekdo, ki želi znanstveno ustvarjati, dela to iz nekega svojega prepričanja, svojega razmišljanja in tako naprej. Ne moremo ga vzgojiti v znanstvenika. To enostavno torej ne gre. Veseli me, da je prav tukaj prisoten Primat, kjer je uspelo z entuziazmom v podjetju in na univerzi narediti marsikaj, kar je mednarodno tržišče spoznalo kot dobro.

Željko Knez
We lack researchers who are ready to compete in the knowledge market and offer support to the businesses with introducing of new products.

Jaz bi imel za iztočnico razpravo profesorja Križmana, torej zopet smo pri kadrih in tu je glavna točka problema: kje je motiviranost in tekmovalnost, ki bi jo morali gojiti že v osnovni šoli? V centrih odličnosti smo imeli izjemno zibelko, porabili smo 300 milijonov, zato da smo naredili satelit, ki dejansko ugotavlja ali je zemlja suha ali ne. Vsak kmet pa zna oceniti ali je zemlja suha ali ne. Za to smo porabili za center odličnosti vesoljske tehnologije milijone in milijone evrov. Če govorim kot raziskovalec, ki je objavil kar veliko člankov. Vsi so bili predvsem v funkciji nečesa. V funkciji promocije produktov. Na fakulteti, če greste gledat na našo internetno stran, smo dobili tretjino prihodkov fakultete iz gospodarstva in to ne preko nekih obvoznih poti, ampak z neposrednim sodelovanjem z njim tako v slovenskem kot v mednarodnem prostoru. Torej delovali smo na globalnem prostoru. Domači trg je premajhen. Univerza mora spodbujati tovrstne raziskave, seveda je pa res, da je ljudi, ki se želijo truditi in preizkusiti na trgu, relativno malo. Lepše je dobiti svojo plačo, imeti eno in pol pedagoške obveze, odpredavati in oditi domov. Imenim, da je v preteklosti univerza to znala selekcionirati, za danes pa tega ne moremo več reči.

Dušan Merc
I see two additional threats in elementary school system in Slovenia. One is high degree of bureaucratisation, setting new and new useless standards. The second one is the absence of motivation of the teachers who are mostly striving just for the salary and holidays and are neglecting their own need for permanent education.

Jaz bom zelo kratek in nazoren. To je stvar osnovne šole. Kot sem že povedal, naša mladina nima notranje motivacije. Ne razvija je, ker ni frustrirana. Ker ji  je vse dano. To je problem. To je en del. Drugo je, da je delitev denarja za izobraževanje v Sloveniji trenutno po mojem mnenju napačno. Gre za to, da so, da je primarno izobraževanje privilegirano. Tukaj bi morale univerze dobiti več. Gospod Pivec me bo najbrž popravil, ampak leta 1991, ko smo se osamosvojili, je imel tedanji Republiški sekretariat za vzgojo in  izobraževanje 17 zaposlenih in potem še v Temeljni-izobraževalni skupnosti kakšnih 50 za birokratske zadeve. Danes ima Ministrstvo za šolstvo ima 520 zaposlenih. Torej ni možno, a razumete, ni možno, da ta birokracija ne bi zadušila čisto vsakega. In ta birokracija izjemno veliko stane. Čeprav plače niso velike, ampak je to velik problem. Tako hudo kot je to zdaj, ni bilo nikdar. Jaz sem 30 let ravnatelj in želim z vami deliti še zelo konkretno izkušnjo o notranji motivaciji učiteljev. Deset let na vsaki konferenci, začetni, zaključni, vmesni opozarjam kolegice, da je načelo šole, kdor se ne izobražuje, ne more izobraževati. To je temelj. Pozivam jih, pojdite v času počitnic, tako imenovanih počitnic, v inozemstvo. Najdite si seminarje, kaj jaz vem, delavnice, tabore, karkoli, šola plača, šola plača bivanje, plača kotizacijo, plača pot. Deset let se ni izobraževanja udeležila niti ena. Zaradi tega, ker je motivacija, zato da si v službi in zato, da imaš počitnice. Zdaj se je prvič zgodilo, da je potovala ena učiteljica. Imajo problem s partnerji, le morje gre. Trdim, da je to velik problem. Jaz kot ravnatelj ne morem razviti osnovne šole zaradi tega, ker je normativno in strukturno tako pritisnjena ob tla, strokovno pa porazna. Naša osnovna šola je v resnici porazna, kakorkoli govorim, je dobra za marsikaj in mogoče tudi boljša od kakšnih drugih, ampak v resnici pa je konglomerat enih žalostnih stvari.

Peter Gabrijelčič
The motivation for higher salary does not prevail over motivation to create something new.
Glede potreb industrije mislim še naprej tako: zaslužek ni pred motivom za ustvarjanje. Moja izkušnja z mojimi študenti je takšna: tisti študentje, ki so imeli motiv, ne zaslužiti, ampak nekaj narediti, so danes uspešni.

Slavka Marinič
The company must focus on profits and not on idealism.
Vendar poglejte, današnje podjetje ne more delati in ne more preživeti, če sledi idealom ne pa profitu. Kakorkoli, jaz razumem, da moramo ustvarjati profit.

Peter Gabrijelčič
Without enthusiasts there will be no profit.
Samo, če ne boš imel človeka, ki je entuziast, potem tudi profita ne bo.

Slavka Marinič
To reach the path of Korea we should get more knowledge from academia. However almost everybody here has been focusing on his own problems.

Ampak veste, konkurenca danes je globalna. Mi smo začeli s Slovenijo, z Jugoslavijo, z Evropo, danes je ta trg ves svet. In da bi bili danes biti konkurenčni na tem trgu, je pogoj znanje. Ni drugega. K nam v Evropo prihaja azijska konkurenca. Kako se je lahko mi ubranimo? Najprej imajo oni nižje stroške dela, ki pa je pri nas glede tega nefleksibilno. Moramo biti korak pred njimi in zato potrebujemo znanje. Ampak generalno na ravni družbe od obstoječega znanja nimamo mnogo koristi. Saj gospodarstvo ni slabo. Zelo podpiram trud, da bi našli pot iz tega. Kako do premika?. Takšnega, da bo tudi Slovenija doživela Korejo. Veste vi, kakšen bi bil ta premik? Z odličnim spoštovanjem, ampak razen župana je danes tukaj vsak govoril le o svojih problemih.


Peter Gabrijelčič
Growth and development in companies are closely related to the readiness for taking risk of implementing something new – again, depending on individuals.

Veste v čem je problem? Imeli smo konkurenčno lesno industrijo, proizvodnjo pohištva z močnimi razvojnimi oddelki. V času tranzicije je razvoj zamrl, zamenjalo ga je mišljenje: zakaj bi tvegali z novostmi, saj že s tem, kar proizvajamo, zaslužimo dovolj in imamo profit. Glavno je, da imamo za plače. Nismo bili in še nismo pripravljeni tvegati.  Kljub temu, da imamo v Sloveniji sijajne oblikovalce, imamo tudi fakulteto za oblikovanje, kjer bi lahko oblikovali proizvode, ki bi se dobro prodajali.  Znanja je dovolj in Pipistrel in Akrapović sta pokazala kako priti do znanja. Ali pa na primer Gorenje. Vabijo znamenite oblikovalce in z njimi naredijo proizvode, s katerimi upajo, da se bodo pojavili kot uspešna blagovna znamka. Brez tega tveganja in direktorja kot selektorja idej ne gre. Na fakulteti je to dekan, ki je odgovoren za kadrovsko strukturo, ki ji bo lahko zaupal in vzpodbujal pri delu, ne pa davil z normativi. To je kot pri športu. Direktor uspešnega razvojnega oddelka v Trimu se je poslovil in odšel k Phillipsu, ker se je takratno vodstvo odločilo, da bo vztrajalo pri starih proizvodih. Vodstvo se ni upalo prevzeti odgovornosti in preiti na nove inovativnejše izdelke. Oblikovanje novega znanja in vzpodbujanje kreativnosti je lahko naš prispevek, prispevek fakultet –podjetjem moramo znati dokazati na primerih, da morajo podjetja, če hočejo preživeti, imet pogum, iti v dialog z univerzo in lastnimi raziskovalci. Tega ni moč normirati, motivacija je mogoča le na osebni ravni. Na koncu vse storimo na osebni ravni.

Rasto Ovin
This issue is connected with the decay of Kropa a leader in nails production until 19th century. Not willing to change focus to the products required by the market, they were expelled from the market as the machine produced nails appeared.

Podoben primer imamo tudi v slovenski zgodovini. Zelo poučna je zgodba iz Krope na Gorenjskem. V železarskem muzeju se vidi, kako napredna je bila takrat organizacija uporabe skupnih zmogljivosti (plavž, kovačnica itd.). Iz imen rudarskih sodnikov se vidi, da so bili Slovenci. Potrebni delavci pa so prihajali tudi iz Avstrije in Italije. Si jih lahko danes zamislite kot »Gastarbajterje«? Trgovci so kupovali njihove žičnike in jih prodajali okoli po Evropi. Opazili so lepe kovane obeske, ki so jih imeli na svojih hišah in ograjah. To bi mi lahko lepo prodajali, so jih spodbujali. A naj domačini ne bi želeli, da bi še drugi imeli tako lepo okrašena domovanja in ni prišlo do posla. Nato je prišel stroj za proizvodnjo žičnikov in od tukaj naprej je zgodba poznana. Tja bi morali voziti bodoče poslovneže in jim razlagati to zgodbo.

Franci Pivec
On one hand we are not satisfied with the points system of ARRS, although it enables quite exact measuring of quality of research. On the other hand we do not seem to object much millions of euros being invested in ministries' technological parks, who have produced humple outcome.

Všeč mi je metafora o rednem profesorju kot selektorju, rekel bi kar »nacionalnem selektorju«. Udeležen sem bil pri »meritokratskem prevratu« pred tridesetimi leti, ko smo rednim profesorjem – ordinariusom zagotovili nedotakljivost, ker jim ni treba več v habilitacijsko potrjevanje naziva. To smo storili prav z namenom, da bi v akademski sferi prišli do suverenih selektorjev za vsa znanstvena področja, ki se bodo glede napredovanj pri nižjih nazivih odločali izključno po znanstveni vesti, brez strahu ali kupčevanja  za lasten položaj. Pogrešam samorefleksijo o tem, ali habilitacijski sistem res deluje v tej smeri?
Soočeni smo s splošnim nezadovoljstvom s sistemom točkovanja v ARRS. Opozoril sem, da na ta način razdelimo le manjši del raziskovalnega denarja in bi se morali resno vprašati, ali je način, na katerega se razdeli večina raziskovalnega denarja zunaj ARRS boljši? Imamo kriterije A1, A2 in A3, a če nekdo trdi, da je svetovna »špica« v temeljnih raziskavah, potem ni drugega načina kot da to dokaže z objavami pod A1. Ima SPIRIT kakšen boljši način? Tudi za podjetniške naložbe v raziskovanje bi bilo koristno vedeti, kdo in s kakšnim učinkom jih prejema, sicer je izrečena pripomba, da gre za blef, povsem upravičena.
Omenjeni so bili centri odličnosti, znanstveni in tehnološki centri, inovacijski centri, pa inkubatorji, kompetenčni centri, regijski razvojni centri in kar je še podobnih organizacijskih eksperimentov. Kdo se še spomni bivših občinskih zgradb v Mariboru, kamor so se vselili inkubatorji? Veliko raziskovalnega denarja je šlo v ta namen, pri centrih odličnosti je bila omenjena številka 300 milijonov, evalvacije in kritične refleksije pa nobene. Vse to opozarja na nizko kakovost upravljanja z znanjem. Koliko podjetij pa sploh ima pregled nad znanjem, s katerim razpolaga? Je kakšen primer, da so najprej ugotovili svoje prednosti v znanju in investirali na tej podlagi? Se kdo v Mariboru ukvarja z ugotavljanjem, kaj študira mladi ljudje iz našega mesta oz s kakšnim znanjem bomo jutri razpolagali in ali je to upoštevano v razvojnih strategijah mesta? Kot je bilo rečeno: najboljši bodo šli tja, kjer si jih najbolj želijo. In koga potrebuje in si želi Maribor?
 

Dr. Miro Puhek, DOBA Fakulteta
Unfortunately, in many cases there is a gap between science and society that could be filled by younger people. The solution of the problem would be better collaboration between the youth and senior colleagues, which would lead to more efficient use of knowledge, because of the transmission of experiences and collaboration between the academic sphere and the economy.

V čast mi je, da lahko tudi jaz sodelujem v tej okrogli mizi in zastopam mlade. V svojem razmišljanju ne bom pretirano inovativen, saj tudi osebno pogrešam več sodelovanja. Za začetek bi izpostavil pomen sodelovanja že tekom študijskega procesa oz. raziskovalnega procesa, in sicer med študenti in mentorji oz. mladimi raziskovalci in izkušenejšimi kolegi. Če lahko mlade opredelimo, da smo nekako  polnejši energije, morda bolj drzni, manj obremenjeni z obveznosti in posledično praviloma z več časa, so po drugi strani naše ideje lahko preveč zaletave in neracionalne. Iz tega stališča se kot ključno ponuja potreba  po mentorstvu izkušenejših kolegov, ki energičnosti dodajo pregled nad stroko, ohranjanje rdeče niti in strokovno težo. Idealna se mi zdi vpetost že tekom študija, kot je na primer potek dela na podiplomski stopnji. Le-to ob učinkovitejšem usmerjanju mentorja krasi tudi večja naravnanost k projektnemu delu in več praktičnih izkušenj. Za lažjo ponazoritev so dobri primeri takšnega dela nekdanji razpisi mladi raziskovalci iz gospodarstva (pod nacionalno agencijo Spirit) in pa časi mojstrov, ki so svoje bogate izkušnje prenašali na mlajše generacije. Kot naslednjo vrsto sodelovanja, ki bi jo bilo vredno izpostaviti je sodelovanje med akademsko in gospodarsko sfero, ki se pogosto predstavita kot na nasprotnih bregovih. Posledično ostane ogromno znanja neporabljenega, predvsem mladi pa ostanejo brez praktičnih izkušenj, ki bi jih potrebovali ob vključitvi na trg dela. Primer sodelovanja, kjer bi bilo zelo hitro mogoče videti napredek so projekti, ki praviloma hitro po koncu financiranja ugasnejo ali pa jih kot delčke vsega v praksi ohranjajo entuziasti oz. osebe, ki so bile v projekt tudi vključene. Torej, mladi bi lahko svoje potenciale najhitreje unovčili v obliki sodelovanja in s tem pripomogli k učinkovitejšemu prehajanju znanstvenih dognanj nazaj v družbo.


Ana Vovk Korže
Some months ago we were prevented to accept 3000 children from China to experience our country and learn about the EU. We were systematically stopped by the bureaucracy.

Pred kratkim sem dobila ponudbo iz Kitajske: želeli so nam poslati 3000 otrok iz družin srednjega dohodkovnega razreda za tri leta v Slovenijo, da bi se tukaj učili, dihali sveži zrak, jedli našo hrano in pomagali nekako tudi pri razvoju sodelovanja. In ko sem začela poizvedovati glede možnosti za izvedbo vsega skupaj, so bili odgovori predvsem takšni, da tega ne moremo izpeljati. Tudi iz Japonske prišel podoben poziv z istim rezultatom. Seveda s tem zamujajo veliko prav naši mladi, ki se ne spoznajo s stvarmi, ki se dogajajo drugod po svetu. Kako naj bodo tudi motivirani, če se ne bo v Sloveniji nič dogajalo?

Dušan Merc
We have certain experience with Chinese pupils. While it takes quite a while to master communication in foreign and Slovenian language, they are mastering natural sciences really well.

Na naši šoli imamo trenutno 8 kitajskih otrok. Imamo komunikacijski problem, saj se zaradi jezika težko vključijo v delo. Vendar pa so na naravoslovnem področju neverjetno dobri. Tudi ukrajinski in ruski otroci so v povprečju na nekaterih področjih bistveno boljši od naših. Kitajski otroci imajo zelo visoko usposobljenost za naravoslovne predmete; matematika, simbolne stvari, to jim gre z lahkoto. Čeprav jim delata probleme tako slovenščina kot angleščina, je inkulturacija že do srednje šole uspešna.

Boris Cizelj
We are by far not ambitious enough. What about a meeting, where we would focus on answers to limited number of questions?

Problem je, da mi nimamo dovolj ambicij. Mogoče bi bilo dobro gospod dekan, gospa direktorica, da bi organizirali razgovor med zainteresiranimi stranmi, za katerega bi vnaprej pripravili nekaj konkretnih vprašanj in nato iskali odgovore. Iskali bi rešitve, ki pa morajo biti dovolj hrabre, drzne, ambiciozne. Slovenci imamo glavni problem, da smo premalo jezni, da bi se pri nas razmere spremenile. 

Franci Pivec
I support the view of Dušan Merc and I am convinced that also elementary educations should be subject to accountability.

K razpravi gospoda Merca bi dodal misel o t.i. »sindromu sv. Mateja«, ki izhaja iz njegovega evangelija, da bodo tisti, ki imajo veliko, dobili še več, oni, ki imajo malo, pa bodo še to izgubili. S tem označujemo zelo negativen pojav v šolstvu, da pretežno reproducira izobrazbeno strukturo: otroci izobraženih staršev postanejo še bolj izobraženi, otroci neizobraženih staršev pa ostanejo brez izobrazbe. V raziskavah, ki jih poznamo, je glede tega v EU slabše samo še italijansko šolstvo, kar je skrajno kritična točka naše izobraževalne politike. Odločilna pri tem je osnovna šola in če sem  na začetku izzival z rentabilnostjo naložb v visoko šolstvo, moram na koncu poudariti, da je kritičnega ovrednotenja potrebna tudi naša osnovna šola, kamor gre veliko sredstev.

Anton Habjanič, direktor, TehnoCenter Univerza v Mariboru
It should be noted that setting good examples has to be started at the micro level in order to improve the existing situation in the field of knowledge and technology transfer. In this regard, allow me to commend the Municipality of Maribor for co-financing the Start:Up Maribor program which had tremendous impact and I am really happy to see that the municipality supports such initiatives. As far as best practices from the surrounding area are concerned, I would like to highlight the Dortmund example. In the past, coal industry was the prevailing industry, which collapsed after the fall of the Berlin Wall. The city had to completely restructure and the decision to establish strategic linkages among the municipality, PROs, companies and NGOs was made. Resulting from this is a great innovation ecosystem or hub, which can definitely serve as a role model for the Municipality of Maribor. Since Maribor has a good university and it prides itself to be a university city, we should all make more effort and strengthen the link among the scientific, economic and public sphere. And not just for the start-up entrepreneurship, but for other mechanisms of the innovation support system as well. For starters, we could set up a joint-initiative with representatives from each of the previously mentioned spheres, which could tackle the problems in a holistic manner.

Pred koncem, ko počasi prehajamo tudi k predlogom za izboljšave, velja poudariti, da je z zglednim ravnanjem potrebno začeti najprej pri sebi, t.j. na mikro nivoju, če želimo izboljšati obstoječo situacijo na področju prenosa znanja in tehnologij v družbeno korist. Pri tem bi pohvalil mariborsko občino, da je v letošnjem letu imela posluh sofinancirati program Start:Up Maribor, ki je izvrstno izpadel in sem res vesel, da občina podpira tovrstne iniciative. Glede na prakse iz okolice bi izpostavil dortmundski primer. Dortmund je v preteklosti veljal za področje, na katerem je prevladovalo premogovništvo, ki je po padcu berlinskega zidu propadlo. Mesto se je zato moralo kompletno prestrukturirati in takrat so naredili strateško povezavo med občino, znanstvenoraziskovalno sfero, gospodarstvom in t.i. nevladnimi organizacijami. Nastal je velik inovacijski ekosistem oz. razvojno stičišče (hub), po katerem bi si lahko tudi mariborska občina vzela zgled. Ker ima Maribor dobro univerzo in se ponaša z imenom univerzitetno mesto, bi se morali vsi skupaj bolj potruditi ter povezavo med znanstveno, gospodarsko in družbeno sfero še okrepiti. In to ne samo na področju start-up podjetništva, ampak, da bi zagotovili pogoje za delovanje tudi drugih mehanizmov inovacijskega podpornega sistema, ki obstajajo v mestni občini. Za začetek bi lahko ustanovili iniciativno skupno s predstavniki vseh prej omenjenih sfer, ki bi se reševanja problematike lotila s celostnega vidika.

Alojz Križman
I wonder if University Maribor is well prepared and organized for forthcoming tenders for big projects. Comparing the processes with University of Ljubljana I am sceptical about that.

Imamo vendarle podatke, da je bila Univerza v Mariboru na zadnjem razpisu za raziskovalne projekte dokaj neuspešna: od stotih razpisanih projektov je pridobila štiri. Spet so pred nami razpisi glede pametne strategije, kjer bo na voljo cca 500 milijonov eur. Menim, da Univerza v Mariboru ni dobro organizacijsko pripravljena na ta razpis. Sam sodelujem v komisiji za pripravo prijave na razpis v Ljubljani in tam že živahno poteka oblikovanje strateških partnerstev. Bojim se, da bo spet prišlo do tega, da bo kakšnih 80% sredstev dodeljeno institucijam v Ljubljani. Govoriti potem o zapostavljenosti ni ravno na mestu.

Anton Habjanič
We should, however, not forget that University of Maribor has been very active and engaged in the preparation of the Smart specialization strategy and was involved in the preparation of actions and measures that were planned after the approval of the Operational program for the implementation of the cohesion policy in 2014-2020. However, it is true that these activities somewhat stalled after the change of the leadership at the University of Maribor. But in any case, the University of Maribor continues to be engaged in this area and coordinates the realisation of the project Innovative Open Technologies (IOT). However, I am also concerned that just like other tenders in the past, these tenders will also be under heavy influence by various lobbies. The only difference may be the fact that this time companies have the greatest say in choosing the project partners. Furthermore, the companies will have a chance to select research partners from abroad as well. Therefore, there is a risk that the development funds will not only be given to research institutions in Western or Eastern cohesion regions, but to foreign institutions as well.

Na to moram replicirati in Univerzo v Mariboru vzeti v bran. Univerza v Mariboru je namreč bila zelo aktivna in angažirana pri pripravi strategije pametne specializacije ter inkorporirana pri pripravi akcij oz. ukrepov, ki so bili načrtovani po potrditvi Operativnega programa za izvajanje kohezijske politike v programskem obdobju 2014 - 2020. Je pa res, da so te aktivnosti po zamenjavi vodstva na Univerzi v Mariboru nekoliko zastale. Vsekakor pa se Univerza v Mariboru na tem področju angažira še naprej in da se iniciativa za realizacijo projekta Inovativne odprte tehnologije (IOT) koordinirano vodi naprej. Se pa tudi sam bojim, da se bodo, podobno kot na razpisih ARRS, tudi pri teh razpisih projekti izbirali na osnovi vpliva lobističnih povezav. Razlika bo morda le v tem, da bo pri izbiri projektnih partnerjev glavno besedo imelo gospodarstvo. In gospodarstvo si bo izbiralo raziskovalnega partnerja, lahko tudi iz tujine. Obstaja torej bojazen, da namenskih razvojnih sredstev ne bodo črpale samo raziskovalne institucije iz zahodne ali pa vzhodne kohezijske regije, ampak tuje institucije.


Andrej Fištravec
Slovenian state manages big research funds in a very particular way and intransparent. The ministry of research keeps changing priorities and post festum includes projects that have been rejected in previous years. In this way even well prepared projects of University of Maribor have very reduced chance to succeed in public tenders.

V ponedeljek berite medije. Jaz upam, da se bo slišalo daleč naokrog. Sestane se namreč razvojni svet podravske razvojne regije, kjer se bo slišalo, da regionalnega programa razvoja v Sloveniji več ni in da bo ves denar namenjen na vzhod države praviloma kanaliziran v center. To velja tudi za program Inovativne odprte odprte tehnologije (IOT) Univerze v Mariboru. Slovenija je dobila pred dobrim mesecem dni strategijo pametne specializacije. Sedaj bi morali že podpisovati dogovore o razvoju na osnovi prioritet, ki so bile znane že pred dvema letoma In na ta način je tudi nastal IOT. Vendar pa so se iz nekega razloga prioritete zamenjale – verjetno zaradi ustanovitve Slovenskega informacijskega stičišča. Sedaj moramo naenkrat izumljati nove projekte, da bi bili lahko zajeti v teh prioritetah , pri čemer sploh ne vemo, koliko bodo financirani. Država se je enostavno odločila, da bo centralno definirala regijske projekte. Gre za projekte, ki niso bili realizirani v  prejšnji perspektivi, in zdaj so dobili status neposrednega dostopa do sredstev. Po naši oceni je s tem 80% sredstev že razdeljenih. Vse skupaj je zelo zapleteno in nepregledno – deluje kot višinska bolezen, kjer živčnemu sistemu primanjkuje kisika in ga začne vleči iz telesa. Po mnenju županov v regiji to pomeni konec regionalne politike, seveda pa bo izgubila tudi Univerza v Mariboru.