Konkretizacija nekaterih dilem delodajalca po prejemu Sklepa o izvršbi za delavca

Povzetek

Izvršba na plačo pomeni finančno obremenitev delavčevih prejemkov iz delovnega razmerja na takšen način, da delavec ob izplačilu le-teh prejme manjši znesek, kot ga je morebiti dejansko zaslužil s svojim delom. Izvršilno sredstvo izvršbe na plačo je namenjeno prisilnemu poplačilu dolga upnika, ki ga ima delavec do njega, v kolikor ga sam prostovoljno ne poplača. Delavec svoje obveznosti do upnika ne izpolni bodisi ker tega ni hotel storiti bodisi ker tega ni mogel storiti, saj na primer ni imel zadostnih finančnih sredstev. Prejeti sklep ali več sklepov o izvršbi lahko za delodajalca predstavlja obremenitev, tako iz vidika vodenja evidenc o poplačilih, vrstnega reda izvrševanja posameznih obremenitev, načina izvrševanja posameznega sklepa, kot upoštevanja zakonskih omejitev in določil v zvezi s samimi izplačili. Delavčeva eksistenca in eksistenca njegovih družinskih članov je varovana iz socialnega vidika glede omejitve višine zneska, ki mora delavcu ostati po izplačilu plače in drugih prejemkov. Delodajalčeva odgovornost glede pravilnosti odtegovanja zneskov je pomembna, saj lahko ima zanj v nasprotnem primeru neugodne finančne posledice iz naslova odškodninske odgovornosti. Delodajalec je v razmerju do delavčevega upnika dolžnik, ki mora prejete sklepe o izvršbi izvršiti ne glede na voljo in želje delavca, ali svojo voljo in svoje želje. Prispevek obravnava teorijo na področju izvršbe na plačo delavca z najpogostejšimi dilemami delodajalca ter konkretni prikaz nekaterih rešitev v praksi, primeren pa je za delodajalce, ki se soočajo z vprašanji glede izvršbe na plačo ter dilemami, kako naj poteka izvrševanje sklepov o izvršbi v praksi.